2 pričakovanji, ki ju je dobro spustiti,
ko pričakujemo otroka
Pričakovanje je eden najbolj čarobnih trenutkov v življenju vsakega para. Medtem, ko gnezdimo, s toplino v srcu pričakujemo otročka in se sprašujemo, kakšen bo … komu bo podoben … Ob tem si predstavljamo najbolj srečne in povezovalne trenutke. In tako je tudi prav! Prihaja novo življenje! Prav zares par z novorojenim dojenčkom lahko začne vse doživljati drugače in na novo. Počutita se še bolj povezana.
Ne bo zmeraj (vse) popolno.
Vendar pa je pomembno, da se zavedamo tudi drugega pola: ne bo zmeraj vse enostavno in idilično. Realnost starševstva prinaša številne izzive, ki se bodo zvrstili pred vama in jih bo potrebno premagovati.
Čez te izzive bosta rasla kot osebi, pa tudi skupaj, kot par. Ampak to je dobro! Stari modreci so včasih znali reči: ”bolj kot te boli, bolj se učiš” . In res je tako: bolj, ko se spopadamo z izzivi, ki se nam zdijo neobvladljivi … bolj se v tem procesu brusimo, krepimo, postajamo bolj zreli ter opremljeni.
Zato je zelo pomembno, da se pripravita, da ne bo zmeraj vse popolno in da je tako normalno ter predvsem okej. Okej je biti ne okej! Biti starš je kdaj tudi naporna naloga. Ne rabita biti v vsem najboljša in ne rabi vama vse takoj iti dobro od rok.
Otrok bo preizkušnja za vajin odnos.
Prihod otroka močno vpliva na partnerski odnos, včasih bolj, kot se tega zavedamo. Zato ne bodita presenečena, če se stvari ne bodo vselej odvijale po vajinem načrtu. Neprespane noči, otrokov jok, strah za otroka, nemoč ob izčrpanosti in naporni dnevi so del realnosti starševstva. Da, ne bo vama vselej lahko. In ob tem se bosta celo večkrat lahko vprašala: ”Kaj nama je bilo tega treba?”.
Lahko, da se bodo po koncu očetovskega dopusta pri mami, ki ostane doma ”za vse sama”, pojavljale stiske zaradi osamljenosti, teže odgovornosti in pomanjkanja časa zase. Zmotno je razmišljanje, da je vsem mamicam na porodniškem dopustu lahko. Še bolj je zmotno prepričanje, da ”nič ne počnejo” in imajo veliko prostega časa.
Če boste/a to doživljali/a, je pomembno, da vesta, da v tem počutju nista sama – skozi proces podaljšanega prilagajanja na novo življenje gre procentualno zelo velik delež parov. Že samo z zavedanjem, da obstaja realna možnost, da se lahko s tem soočata tudi vidva, vama bo veliko lažje premagovati izzive, ko bodo nastopili.
Ne pozabita, da sta vidva temelj vsega.
Starševstvo prinese nove prioritete in spremeni dinamiko odnosa. Zakaj? Ker je najprej potrebno poskrbeti za potrebe otroka. Zato partnerstvo zasede drugo … tretje … n-to mesto. Včasih je celo za nekaj časa lahko dano ”na stranski tir”. Vendar pa je od vaju odvisno, kako daleč bosta dovolila, da to gre. Dobro je vedeti, da bodo prišli tudi trenutki, ko se bosta počutila odtujena drug od drugega, utrujena od starševske vloge, ki bo prevzela večino vajine pozornosti ali celo brez volje za vlaganje truda v partnerski odnos.
Pomembno je, da vesta, da so takšni občutki povsem normalni. Vendar pa vama bo življenje večkrat postavljalo izziv, da skupaj delata na ohranjanju vajine povezanosti. Se bosta takrat znala odzvati? Bosta ta klic (u)slišala)?
Otrok je seveda najpomembnejši del vajinega življenja, vendar pa ne smeta pozabiti na pomembnost vajinega partnerskega odnosa.
Vidva sta temelj vsega – na vajini partnerski zvezi sloni zadovoljstvo cele družine. Čim prej kot je to možno, je dobro pričeti nazaj vpeljevati skrb za partnerstvo: v obliki zmenkov, pogovorov o odnosu, skupnega hobija … karkoli že vama predstavlja ”servis odnosa”. Načeloma se to zgodi sočasno z naravnim procesom separacije mame od otroka (približno okrog 1. leta), ko se otrok začne bolj zanimati za svet okrog sebe (npr. prespi pri starih starših, gre že v vrtec …).
