Otrokove potrebe: kako jih razumeti in zadovoljiti?
Katere so tiste potrebe, ki so dobesedno vrojene v naš psiho-biološki ustroj? To pomeni, da so naravno vrojene v nas, da po njih brezpogojno hrepenimo. To so potrebe, s katerimi se rodi vsak otrok, brez izjeme. Navajamo jih v nadaljevanju, saj je dobro, da se jih zaveda vsak starš. Če ste auditivni tip in vsebino raje poslušate kot berete, vam predlagam, da vsebino poslušate v tem videu.
Prva potreba: potreba po odnosu
Najprej je potrebno razčistiti, da je človek odnosno bitje. To pomeni, da zmeraj išče povezanost, stik. Potreba po odnosu je večna, nikoli se ji ne odpovemo. Ponazorimo to z naslednjim primerom. Tudi, ko smo že odrasli; torej tudi, če smo stari že 40, 50 ali celo 60 let, še vedno močno hrepenimo po tem, da bi bili pohvaljeni od lastnih staršev. Da smo nekaj naredili dobro, premišljeno oz. da naše dejanje rezultira nekaj dobrega. Potreba po tem, da bi bili opaženi s strani lastnih staršev, je večna, četudi se je morda ne zavedamo. Celo, če imamo že sami odrasle otroke in mislimo, da smo neopaženost, pomanjkanje potrditev in pohval s strani lastnih staršev predelali že samo zato, ker smo ”dovolj stari”, temu ni nujno tako. Hrepenenje po stiku z bližnjo pomembno osebo lahko ostaja še dolgo v nas.
Druga potreba: potreba po brezpogojni mami
Ko rečemo: ”mama je ena sama”, imamo v mislih, kako nenadomestljiva in nezamenljiva je figura mame (ne glede na to, ali gre za biološko ali nebiološko mamo). Govorimo o tem, kaj ta figura otroku predstavlja. Mama bi naj bila tista, ob kateri vedno začutimo brezpogojno ljubezen, sočutje in dobrodošlico. Tja bi se naj vedno imeli možnost priti zjokati, ”pojamrati”, saj nas bo mama vedno sprejela – z vsem, kar smo in kar imamo. Ne glede na to, kakšni smo ali kaj naredimo – tudi, če ji to ni najbolj všeč. Prisotnost mame (s čimer mislimo fizično IN čustveno prisotnost), zelo pomembno oblikuje otrokov notranji čustveni svet. Potreba po ”brezpogojni mami” je močna in zelo pomembno vpliva na otrokovo samopodobo že zato, ker sta otrok in mama tako močno povezana (sploh do prvega, drugega leta) življenja – dobesedno zlita en z drugim. Zaradi te čustvene zlitosti otrok doživlja situacije v svetu na enak način, kot jih doživlja mama.
Mama je prva oseba, od katere se uči, kako se odzivati na svet. Preko mame se uči, kako regulirati svoja čutenja. Uči se zaznavati in si sčasoma odgovoriti na vprašanja: ”Kaj je tisto, kar je strašno?” / ”Kako iti čez določen strah?” / ”Kakšen je svet okrog mene? Je prijazen ali ne-prijazen?” / ”Sem jaz na varnem ali sem kakorkoli ogrožen?” Prav tako bo otrok kopiral mamine mehanizme za spopadanje s stresom.
Na nezavedni ravni bo lahko vpijal mamin stres, oziroma se bo od nje učil, kako ona prenaša stres .. in kako se nanj odzove, ko ji je težko?
Vse te podobe so tiste, ki jih bo otrok večinoma prevzel od mame. Dokler se oče ne začenja intenzivneje vključevati v ta odnos, sta mama in otrok tako zelo povezana, da bodo te informacije, ki bodo prišle od mame, za njega edine poznane … in svete. V kolikor vas zanima še, zakaj je stik med mamo in otrokom tako močan ter kakšne občutke lahko mama spotencira v (ne)ljubečem odnosu z otrokom, si oglejte ta video.
Tretja potreba: potreba po očetu, ki pohvali
Oče je tisti, ki se v večji meri vključi v razvoj otroka malce kasneje. To ne pomeni, da prej ni prisoten, toda večinoma je prisoten preko podpore in pomoči mami. Seveda je njegova prisotnost ( fizična, kot čustvena) pomembna že od vsega začetka, saj pri otroku vzpostavi občutek čustvene varnosti. Še posebej od 3. leta naprej pa oče začne bolj prihajati v ospredje, saj je to čas, ko se začneta povezovati preko igre ter spontanih dogodivščin, v katere oče uvede malčka. Očetje tudi sami pravijo, da jim v tem času postane odnos z otrokom bolj zanimiv, saj se bolj razvije. Tukaj velja opozoriti še na eno zanimivost: igra z očetom je veliko bolj spontana, zabavna in nepredvidljiva v primerjavi z mamo, ki je lahko bolj obremenjena ali zakrčena ali v skrbeh. Zato je oče tisti, ki otroku pokaže eno čisto novo dimenzijo doživljanja zunanjega sveta.
Če mama pomembno vpliva na otrokovo samopodobo in na otrokov notranji čustveni svet, pa je oče tisti, da otroku samozavest pri vstopu v zunanji svet.
Tukaj je govora o tem, koliko si otrok upa iti v svet, koliko se upa ponosno pokazati, pokazati svoje talente, biti spontan … Zato je očetova pohvala za otrokovo samozavest nekaj neprecenljivega. Zato imamo v življenju lahko konstantno potrebo po očetu, ki pohvali in verjame v nas. Pogosto se kaže, da na področjih, na katerih oče ni verjel v nas, lahko imamo kasneje, kot odrasle osebe, čustvene hendikepe.
Očetovo mnenje nam je v splošnem pogosto zelo pomembno. On je tudi tisti, ki nam da ”blagoslov” oz. čustveno dovoljenje za odhod od doma: ”Pojdi in dobro se imej, lahko se pa tudi kadarkoli vrneš.” V videu razložim še, kako pomembno oče lahko vpliva na čustveni razvoj hčere in na njene nadaljnje partnerske odnose, v katere bo vstopala.
