Kako otroku predstaviti spolnost v zdravem kontekstu - 3 usmeritve
V anketi (z dne 27.5.2024), v kateri smo vas na socialnem omrežju Instagram spraševali, ali vas je kot otroka zaznamovalo to, da ste videli/slišali spolni odnos svojih staršev, v kolikor ste imeli to izkušnjo, ste v več kot 95% odgovarjali, da vas je (negativno) zaznamovalo – na različne načine. O senzoriki, ki jo zaznava dojenček, pišemo tukaj, o vplivih na otroka, ki se že zaveda, pa tukaj. V anketi je 1 oseba poročala, da meni, da je to imelo nanjo morda celo pozitiven učinek, medtem ko se 2 osebi nista posebej opredelili.
Seveda je potrebno poudariti, da obstaja razlika med tem, ali starša na dolgoročni ravni ne poskrbita primerno za svojo zasebnost in spolno intimo, ali se jima po nesreči pripeti, da ju otrok med spolnim odnosom nepričakovano zasači.
Vendar pa moramo v okviru omenjene ankete upoštevati še eno omejitev. Namreč, ne moremo z gotovostjo določiti, koliko k posledicam negativnega doživljanja prispeva nasploh že tabuizacija spolnosti v otroštvu.
Torej, ne vemo zagotovo, koliko in ali na otroka (bolj) vpliva to, da je videl/slišal svoja starša v spolnem aktu, ali pa to, da doma že v osnovi vlada zaprta drža do teme ”spolnost”.
1. Spolnosti ne tabuizirajmo
Veliko staršev doživlja nelagodje ob pogovorih v zvezi s spolnostjo, zato teh pogovorov raje ne odpirajo.
Pretvarjajo se, da dimenzija spolnosti kot spolnega bitja v njihovem otroku ne obstaja.
Tako, denimo, sami projecirajo na otroka lastne blokade v zvezo s to ”perečo” temo: s tem, ko pripnejo na spolnost čustvi sramu ali krivde, s tem ”zablokirajo” tudi otroka.
Npr., odkar se otrok že od malega začne zavedati svojega spolovila in ga radovedno raziskuje, ga starši udarijo po roki in rečejo da je to grdo, se ne spodobi ali pa se zgražajo: ”To je fuj! Ne počni tega!” . To ni prav in pomembno je vedeti, da takšnega raziskovanja ne smemo zatirati, saj otrok oz. najstnik potrebuje pridobiti lastno izkušnjo.
Izzovite sami sebe in se vprašajte:
Koliko sem kot starš zmožen ob tem zdržati? Govoriti o teh temah (četudi mi je nelagodno)?
Raziskujte, ”kje” vas blokira in razščite svoje spomine, iz katerih ste razvili ta prepričanja … Spolnost je področje, na katerem smo (lahko bi rekli kar kolektivno) precej ranjeni, zato se te predstave prenašajo tudi na mlajše generacije.
Kot smo dejali, otrok potrebuje izkušnjo, kar pomeni, da mu v tem procesu spoznavanja ne smemo odvzeti radovednosti in zanimanja, hkrati pa mu moramo podati teorijo, ki jo potrebuje, da bi lahko razumel.
Zato pravimo, da je spolna vzgoja pravica otrok ter odgovornost in dolžnost odraslih. Odrasli smo tisti, ki jim moramo postaviti kontekst spolnosti ter jim vzpostaviti kompas oz. meje: kaj je okej, kaj ni, kaj je varno in ljubeče, kaj ni …
2. Ne servirajmo otroku spolnosti ''na pladnju''
Na eni strani je prav, da spolnosti ne skrivamo in tabuiziramo, na drugi strani pa je prav, da jo razmejimo in je ne izpostavljamo otroškim očem/ušesom. S tem bi otroku (prehitro) vsiljevali predstave o nečem, čemur trenutno še ni dorasel.
Odrasli že imamo svojo izkušnjo spolnosti – je kakršna je, ampak je naša. Otrok ima pravico, da si ustvari lastno – vendar šele, ko bo primeren čas za to.
Citiramo odgovor ene anketiranke o tem, kako je njena izpostavljenost spolnosti med staršema zaznamovalo oblikovanje njenih predstav o spolnosti:
”Mislim, da izkušnja (videti starša med spolnim odnosom) ni dobro vplivala name in na moje doživljanje spolnosti kot nekaj najlepšega v odnosu. Večkrat, ko se je oče zvečer v dnevni sobi dotikal mame na neprimeren način, mi ni bilo prijetno biti zraven. Mislim, da sem bila kar jezna na ta dejanja. Ona ga je odrivala, bilo jo je sram. On pa jo je na primer uščipnil za stegno… O tem se seveda nikoli nista pogovarjala z nami otroci. Tudi moji prvi spolni odnosi so bili zelo neenakovredni, po koncu zveze sem vedela, da sem bila izkoriščena.”
3. Spolnost vselej razlagajmo v kontekstu partnerskega odnosa dveh odraslih
Spolnost otroku razložite kot sad ljubezni dveh ljudi, ki se imata rada: ”Spolni odnos se zgodi med dvema odraslima osebama, ki se imata rada in se spoštujeta.” Ko bo razumel, da to počnejo odrasli, bo kmalu razumel, da to počneta tudi očka in mamica – s tem, da to ve, ni nič narobe!
Razumel bo: ”Moja starša sta odrasla, se imata rada, to je nekaj lepega in to je nekaj zrelega, kar odrasli počnejo.” Nič ni narobe, če to ve, istočasno pa poskrbimo, da to početje ostaja zdravo razmejeno (ne vidi in ne sliši svoja starša ob tem).
Tukaj najdete nekaj napotkov oz. ”razbijalcev leda” v komunikaciji s svojim otrokom o tej temi.
S tem otroku pomagamo na 2 načina: 1) opremimo ga s primernimi, resničnimi in ne-sprevrženimi informacijami ter 2) ga posredno učimo, kako naj sam kasneje poskrbi za svojo intimo – da ta ne bo kar na očem drugim.
Pomembno je, da ne nastopamo v drži sramu in osramočenosti, temveč v drži spoštovanja: da bo do svoje intime in svojega telesa vzgojil spoštljiv odnos, kakor tudi do vseh ljudi okrog sebe.
Je pa za spolno vzgojo otrok izjemno pomembno, da smo mi, odrasli in starši, prav tako še zmeraj raziskovalci spolnosti.
To pomeni, da smo tudi mi sami povabljeni, da presegamo nefunkcionalne vzroce in znotraj odnosa iščemo nove in drugačne izkušnje.
Ohranjajmo odprto držo in predvsem zavedanje, da nam nelagodje in odpor, ki se prebujata ob tej temi, odpirata marsikatere naše predsodke in nezdrava prepričanja, ki jih je dobro raziskati in te mite pričeti razblinjati.
