2 trika za pomiritev otroka v stiski preko poznavanja delovanja možganov
O tem, kako se odzivajo otroški možgani, kako delujeta leva in desna možganska polobla, lahko preberete tukaj. V nadaljevanju pa navajam 2 trika za umiritev otroka.
1. Povežite se z njim in preusmerite pozornost.
Ta metoda za pomiritev otroka v stiski je smiselna, kadar se otrok začne razburjati brez pravega razloga oz. zaradi nečesa vam nelogičnega. Na primer, pred odhodom v posteljo začne glasno bojkotirati. Namesto, da se odzovete z ukazom, poskusite drugače. V fazi razburjanja je pri otroku dejavna desna, “čustvena” možganska
hemisfera. Če se bomo mi nanj v takšnem primeru odzvali “levohemisferno” – z grajo, s kričanjem in krivdiranjem, mu bo to dalo misliti, da je nerazumljen. Takrat misli, da se ne menimo za njegova občutja (in njegovo stisko, da ne more zaspati). Smiselno je, da starš poveže svojo desno hemisfero z otrokovo: da empatično poimenuje njegova čustva (“Vem, da ti je težko, ker zdaj ne moreš zaspati. Vem tudi, da je krivično, da zdaj moraš iti spat.”), ponudi stik z objemom, se počepne predenj in se s tem še fizično spusti na njegovo raven. Tako se uglasi na njegova čustva in mu sporoči, da ga čuti.
Šele nato naj uporabi levo hemisfero in se loti reševanja specifičnega problema, če le-ta nastopi. Primer: Poleg tega, da ne more spati, toži še po tem, da mu mama sredi noči ne pride dati poljubčka v posteljo. Če bi se mama na tej točki odzvala z: “Ni res, kaj pa govoriš.” ali “Pojdi že spat, saj ti ga bom dala.”, ga ne bi pomirila. To je pač eden tistih trenutkov, ko je treba vse odložiti iz rok in najprej potolažiti otroka, kot je opisano zgoraj. Šele nato bo postal otrok bolj dojemljiv za rešitev, saj se mu takrat aktivira leva polovica možganov. “Nisem vedela, da to pogrešaš. Obljubim, da danes dobiš dva.”
2. Poimenujte kaj se mu dogaja, da umirite čustva.
Ko otrok doživi bolečino, strah ali telesno neugodje, ga ta čustva preplavijo in aktivirajo desno možgansko hemisfero. To ga tako prevzame, da neugodje čuti na telesu in se burno odzove. Ni pa nujno, da zna ubesediti, kaj se z njim dogaja, mogoče pa tudi ne želi govoriti o tem.
Pomagamo mu tako, da ga spodbujamo govoriti o dogodku, ki se mu je pripetil, na način, da skupaj oblikujemo zgodbo. Vanjo vstavljamo podrobnosti, skupaj s čustvom, ki ga je takrat doživljal. Šele ko podoživi, kaj je takrat občutil in zna poimenovati svoje čustvo, se lahko umiri.
Primer dobre prakse razblinjanja negativnega dogodka
Vaš otrok se je prestrašil psa in od takrat naprej se boji psov. Pustite mu, da pove toliko zgodbe, kot v tistem primeru zmore in mu pomagajte vstavljati čustva “Nič hudega, to je povsem normalno, da si se prestrašil, ker nisi pričakoval, da bo šel proti tebi.” …. ter podrobnosti: “Potem si se obrnil nazaj, da bi pogledal, ali so drugi otroci ali vzgojiteljica kje v bližini, kajne?” … Otrok: “Ja. Nato je prišla vzgojiteljica Anja.” Starš: “Tako je. Dvignila te je in stisnila k sebi.” Zgodbo zaključite tako, da ima pomirjujoč konec. Če zgodbo večkrat ponovite, se strahovi zmanjšajo in sčasoma razblinijo.
Kdaj je pravi čas za to metodo?
Predpogoj za izvajanje je pravi čas, da je otrok dokaj dobro razpoložen (npr. da ni otrok sredi joka, ko deluje spet “desnohemisfersko”), lahko pa pogovor opravita tudi med drugo dejavnostjo (npr. med vožnjo v avtu). Dogodek lahko tudi nariše, o njem piše (če je dovolj star) ali pa ga spodbudimo, da se zaupa kateri drugi odrasli osebi. Večkrat kot ponavljamo, bolj se usklajujeta obe možganski hemisferi, zgodba se
osmisli in razburjenje se poleže. Tudi starši se lahko vprašajo, kako vsakodnevno komunicirajo – ali bolj z levimi ali bolj z desnimi možgani. Se večkrat odzivam “levohemisfersko” – logično in racionalno, ali sem večkrat spontan, vesel, razigran, čustven? To je vprašanje na mestu zato, ker se odrasli odzivamo preveč “enopolovičarsko”, s tem pa večkrat zamujamo priložnost za stik z otrokom.
