Kako name vplivajo družinski vzorci in prepričanja?
O tem, kaj je medgeneracijski prenos, kako se kaže v družini in družbi, več tukaj. V današnjem članku pa o tem, kako se vzorci, ki jih podedujemo, kažejo na naši osebni, individualni ravni.
Rodimo se v "mrežo odnosov", ki oblikujejo naša prepričanja.
Vsak od nas se je rodil v družino, med družinske člane in v vzdušje oz. čustveno gnezdo, ki so nam ga le-ti skreirali. Našo najožjo mrežo odnosov oblikuje družina oz. pomembne osebe, s katerimi smo največ v interakciji. Ker nas ta tesen stik tako zelo zaznamuje, ob rojstvu nikakor nismo “nepopisan list papirja”. Namreč, te naše najbližje osebe so oblikovala ali vsaj do neke mere zaznamovala prepričanja in vzorci starejših generacij. Tako v čustvenem smislu preko naših najbližjih marsikaj “podedujemo” tudi od prednikov. Na svet pridemo že z določeno “čustveno dediščino” – to so podedovani družinski vzorci in prepričanja. To so lahko kakšna čustva, ki se jih v družini ni dalo izraziti (strah, žalost, jeza, nemoč, krivda …). Lahko so teme, o katerih se ni smelo govoriti (npr. tabu teme), ki so se v nas potlačile. Lahko so neizjokane bolečine, kot so zlorabe, splavi, smrti, bolezni, nasilje, alkoholizem itd. Zato ni vseeno, kdo in na kakšen način je zaznamoval naše življenje; ni vseeno, kako so starši živeli svojo starševsko vlogo. Na primer, ali so ob tem uživali, ali jim je to bilo stresno in naporno. Kako so doživljali svoj partnerski odnos. Kaj je bilo za našo družino (ne)sprejemljivo, kaj so bile pri nas tabu teme; česa se radi izogibamo … Vse to ima vpliv na naše današnje vzorce in prepričanja.
Kako prepoznam določene vzorce in prepričanja pri sebi?
Pogosto je tisto, kar nas najbolj moti pri drugemu, pravzaprav naše. To, kar nas zbode, pove marsikaj o nas in ne o tisti osebi. Zakaj: ista izjava morda koga drugega sploh ne bi zbodla in dokaz, da gre izključno za neko našo zgodovino in sprožilce, ki se sprožijo, ko se počutimo ogrožene. Ta zgodovina so vzorci in prepričanja, zasidrani v nas. Zato tudi nihče drug ne more stopiti v te čevlje in te vzorce predelati namesto nas. Vsakič, ko doživimo neprijetnost, npr. označimo koga za egoista, doživimo krivico, se lahko vprašamo: Od kod je to prišlo? Kako to, da sem tako reagiral/a? Zakaj se me je to dotaknilo? Je to zaradi neke pretekle neprijetne izkušnje? So se tako obnašali že do mojih najbližjih, pa me je zabolelo? Kje sem že dobil/a “informacijo”, da je to neprimerno? Namreč, vse informacije oz. sporočila, ki so zakoreninjena v nas, imajo svoj izvor. Dobro ga je raziskati in se na ta način bolje spoznati.
Kaj naj s strahom, ki me ob tem navdaja?
Če se srečujemo s katerim od zgoraj naštetih občutij, se lahko pomirimo s tem, da je to normalen odziv telesa ob obrambnem mehanizmu “potlačitve”. Pri tem se aktivirajo določeni nezavedni procesi, ki so “spali v nas”, pa so se zdaj ob določenih sprožilcih prebudili. Ob tem se nam ni treba počutiti krive, čudne ali neprimerne. Prav tako se moramo zavedati, da so starši skoraj vedno (s čimer izključujemo naklepne zlorabe, nasilje, zanemarjanje itd.) delovali v najboljši veri in najbolje, kakor so sami znali. Verjetno so tako postopali iz lastne stiske in nevednosti. Na nas pa je, da pridobljene vzorce in prepričanja ozavestimo in jih ne prenašamo naprej na naslednje generacije. Živimo v času, ko so nam informacije za samo-edukacijo dostopne v veliko večji meri kot prej. Veliko lahko naredimo že samo s širitvijo polja svojega zavedanja in s tem svoja prepričanja spreminjamo. Kadar je pretežko, da bi se s tem spopadli sami, lahko za pomoč poiščemo tretjo, ne vpleteno osebo. Strokovnjak, na primer, ima kapacitete, da na našo situacijo pogleda z zunanjimi, objektivnimi, nevtralnimi očmi. Skupaj lahko preoblikujemo vzorce in prepričanja, ki nam ne služijo več in jih zamenjamo z bolj funkcionalnimi.
