Spolni odnos staršev vpričo dojenčka
Sta se kdaj ukvarjala z vprašanjem, ali imeti spolni odnos v isti sobi kot spi otrok ali raje ne? Ali imate morda sami izkušnjo, da ste bili kot otroci večkrat priča spolnemu odnosu vaših staršev, ker sta svojo spolno intimo prakticirala v istem prostoru, kot ste vi spali?
Pred kratkim smo na socialnem omrežju Instagram izvedli raziskavo, v kateri smo raziskovali prav to tematiko – kako spolni odnos med staršema v pričo otrok vpliva nanj.
Odzvalo se je 53 udeleženk, ki so razkrile svoja pričevanja in doživljanja v zvezi s to izkušnjo. Sledi serija člankov o tem, kako zaznava spolni odnos med staršema dojenček; kako otrok, ki se že zaveda sebe in okolice ter nasveti staršem, kako primerno poskrbeti za zasebnost v intimnosti tako, da ne bo v škodo otroka.
Otrokovo dojemanje spolnosti je drugačno od dojemanja odraslih
Otrok svoja starša ne doživlja kot spolni bitji – kot moškega in ženske, temveč ju doživlja kot mamo in očeta. Njegov pogled na njiju bo vselej takšen; to je vpisano globoko vanj. Če izhajamo iz doživljanja otroka (ne iz tega, kako mi mislimo, da je njemu ob tem bilo), lahko torej razumemo, kakšen ”kratek stik” oz. notranji konflikt se zgodi v njegovih možganih, ko starša zazna v spolnem aktu. Lahko se, denimo, spremeni pogled na enega ali oba starša; citiramo odgovor iz naše raziskave: ”S tem sta izdala moje zaupanje. Verjamem, da je včasih težko, vendar se je ob otrocih treba znati brzdati.”
Strokovnjaki ozaveščamo, da se otroku lahko prebudijo različna čustvena stanja (npr. jeza, gnus). Lahko ga prestrašijo zvoki, ob katerih razume, da se dogaja nekaj groznega – vprašljiv je njegov občutek varnosti.
Citiramo: ”Dolgo sem imela čuden odnos do spolnosti: umazanost. In mogoče tudi občutek, da nisem varna.” // ”Spolnost se mi danes gabi.”
Starša imata kot par seveda pravico do spolne intime; še več: zaslužita si spoštljivo spolno intimo. Na njima pa je, da poskrbita, da bo spolna intima spoštljiva do njiju in otrok v istem gospodinjstvu – zato sta povabljena, da pri tej temi vzpostavita primerne razmejitve glede tega, kaj je za odrasle in kaj je za otroke. Otrokovo dojemanje spolnosti se najbrž občutno razlikuje od dojemanja odraslih.
Dojenček in spolni odnos staršev
Dojenček resda še nima razvitih kognitivnih sposobnosti, da bi razumel, kaj se dogaja v istem prostoru, ne moremo pa reči, da spolnosti ne zaznava na drugih subtilnih ravneh. Prisotnost starševske spolnosti mu tako verjetno ne bo povzročila dolgotrajne psihološke škode, vseeno pa je pomembno omeniti, da dojenček zmore zaznati oz. ”vsrkati” čustveno vzdušje, ki se odvija med staršema.
Tako, denimo dojenček že lahko zazna stisko med staršema, ko sta v konfliktu. Prevzame ga nelagodje, saj se čustveno uglasi na dogajanje med staršema. Enako velja za spolnost – nepričakovano vedenje staršev lahko povzroči kratkotrajno zmedenost ali nelagodje. Na tem področju skoraj ni raziskav, saj je doživljanje in spomine dojenčkov skoraj nemogoče raziskovati.
Strokovnjaki pri interpretaciji izhajamo iz tega, kaj otrok v tej razvojnem obdobju zmore zaznati. Pri zbiranju teh informacij pa se lahko prepričljivo zanesemo na pričevanja odraslih, ki pa odgovore v raziskavah podelijo iz lastnega doživljanja, t.j. iz sebe, iz ”svojega notranjega otroka”.
Bolj kot to, ali je spolni odnos pred dojenčkom absolutno primeren ali absolutno ne, velja izpostaviti, kako se počutita starša (predvsem mama) ob tem, ko se spustita v spolnost, vedoč, da je dojenček v istem prostoru. Še posebej mama je tista, ki ima lahko težave s sproščanjem, strah pred tem, da se bo otrok zbudil, njena čutila so močno budna in alarmantna. Ob tem se ji lahko celo prebuja krivda ali občutek izdaje lastnega otroka. Zelo pomembno je torej, s kakšnimi čutenji oba starša (in predvsem mama, saj je njena povezava z otrokom v tem obdobju najmočnejša) pristopata k spolnosti.
Je to zanju takrat nekaj lepega in izpolnjujočega ali nekaj ”na hitro”, nekaj nesproščenega oz. ”ker morava”?
Namreč, če se starš ne počuti dobro, v intimnem dejanju, ko bi moralo biti lepo, težko poskrbi zase in svoja čutenja. Dojenček pa to lahko zazna. Na ta dvom nakazuje tudi odgovor ene od anketirank v naši raziskavi, ki pravi: ”Morda imam jaz danes kot starš strah / zadrego, da bi me moji otroci videli ali slišali med spolnim odnosom. Se mi zdi, da sem zato kdaj tudi zakrčena in nesproščena.”
Če se staršema že pripeti, da se ljubita v prisotnosti dojenčka v okoliščinah, ki jih ni mogoče prirediti, naj poskrbita za spoštljivo ljubljenje in vselej v zavedanju, da otrok ves čas senzualno zaznava svojo okolico – tudi ko spi. Prav tako sta starša povabljena, da se na neki točki začneta pogovarjati o tem, kako bosta v bodoče bolj(e) poskrbela za svojo spolno intimo in zasebnost ob tem, ko otrok odrašča in zaznava vse več.
Kako je pa vam(a) ob tem vprašanju, kaj vam(a) pomeni to sprejeti in razmejiti?
Merilo, ko presojamo takšne tematike, naj bo naslednje: na nas, starših, je, da otroku zagotavljamo varno in ljubeče okolje, v katerem se počuti zaščiten.
Kaj pa otroci, ki se že zavedajo in niso več dojenčki? Preberite v tem prispevku.
