spomin otrok

Kako z otrokom raziskati njegove spomine

2.11.2017

Včasih nas otroci presenetijo, ko kar naenkrat več nočejo početi nečesa, kar so prej počeli radi. Smiselno je raziskati, kaj se je zgodilo, oz. ali so pri tem dobili kakšno neprijetno izkušnjo, asociacijo oz. spomin.

Moč spomina

Možgani ob določeni misli, čustvu, vonju ali podobi povežejo zdajšnjo izkušnjo s podobno izkušnjo iz preteklosti. Ta aktiviran spomin potem določi naša pričakovanja v prihodnosti – da se bo zgodilo enako. Ob tem je pomembno še dejstvo, da četudi menimo, da se spomnimo nekega dogodka zelo natančno, to največkrat ni čisto res. Naš spomin, ko pomislimo na neko izkušnjo, namreč nikoli ni popolnoma identičen, temveč se popači – včasih manj, včasih bolj. To pomeni, da se bomo lahko čez čas spomnili neke izkušnje in jo podoživeli drugače, kot smo jo takrat, ko se je zgodila. Lahko se še dodatno spomnimo novih informacij (npr. slika, čustvo), lahko se nam osvetli nov pomen izkušnje. Na zapisovanje v spomin pa vpliva tudi naše razpoloženje, ki smo ga imeli, ko smo doživeli izkušnjo.

 

Moč spomina nas torej zaznamuje, pa se tega sploh ne zavedamo; poleg tega pa vpliva še na intenziteto, kako “močno” oz. dramatično se bomo nečesa spominjali.

Spomine tvorimo že v maminem trebuhu

Tvorjenje ene vrste spomina (implicitni), je popolnoma nezaveden proces in se začne oblikovati, še preden se rodimo (v prednatalnem obdobju), razvija pa se vse do starosti 18 mesecev. Njegova pomembna lastnost je, da nam v telesu glede na preteklo izkušnjo, ki smo jo doživeli, povzroči pričakovanja o delovanju sveta. Primer: dojenček prepozna pesem, ki mu jo je mama prepevala vso nosečnost, ko je bil še v trebuhu in se ob njej vsakič pomiri, saj vedno znova prepozna to informacijo ugodja. Ta vrsta spomina pripravi možgane, da se odzovejo na določen način: ob prijetnem spominu z ugodjem, ob neprijetnem spominu z bojem/begom/zamrznitvijo. Zahvaljujoč temu spominu smo se sposobni hitro izogniti nevarnosti, saj ravnamo, ko se nam pojavi, precej instinktivno in nezavedno.

Pogovor o prijetnih in neprijetnih spominih pomaga, saj jih s tem ozavestimo

Pri otrocih je zato bistveno, da z njimi raziščemo njihov implicitni spomin, ki se jim je nezavedno vtisnil v telo. Pogovor o spominih pomaga, saj jih s tem ozavestimo. Ker se je nek neprijetni spomin nehote vtisnil v možgane (kdo ve, kdaj) prinese olajšanje šele, ko ga ubesedimo in o tem govorimo. Takrat to postane eksplicitni spomin, ki nima več enake skrite moči kot implicitni. To pomeni, da naš spomin “pozunanjimo”, damo mu nek pomen in postane veliko bolj zaveden. Zdaj ga znamo racionalno umestiti v kontekst, ne da bi ob tem telo podivjalo in se preplavilo z intenzivnimi čustvi, ki jih ne znamo obvladati. Če implicitnega spomina, ki spominja na negativno oz. bolečo izkušnjo, ne ozavestimo, nas to lahko zelo omejuje in celo ohromi v določenih trenutkih. Popači naš način, na katerega  dojemamo realnost, saj v sedanjosti delujemo na podlagi preteklih spominov. Na otrocih se te nepredelane stiske pogosto odražajo v obliki motenj spanja, hromečih strahov in raznih nepojasnjenih težav in bolečin (boli trebušček, želodček, kronična vnetja …).

 

S tem, ko se starši pogovarjajo z otrokom o prijetnih in manj prijetnih spominih, otroku pomagajo, da  sam postane “gospodar” svojih spominov in da dogodkom sam zmore dati določen pomen. Le takrat lahko razume vpliv tega dogodka na svoje življenje, in dojame, da je vsaka stiska obvladljiva.

Ozaveščanje neprijetne izkušnje preko pripovedovanja zgodb

Šele ko otroku ustvarimo varno okolje za pogovor, lahko začnemo ponovno govoriti o “tistem” dogodku. Otroka lahko poprosimo, da nam ponovno pove o tisti izkušnji, vendar tako, da ima kadarkoli možnost pritisniti na gumb “pavza”. Ko pritisne na gumb, mu previdno in počasi mi povemo do konca (njegovo neprijetno) zgodbo ter ga spomnimo, da ima srečen konec (kako se je vse skupaj srečno končalo). Kasneje se nevsiljivo vrnemo nazaj na tisti trenutek, v katerem je pritisnil na »pavzo« in poskušamo skupaj z njim ubesediti, kaj točno se je zgodilo. Učinek te tehnike je viden čez čas – ko otrok lahko že večkrat ubesedi, kaj se mu je zgodilo ali pa opazimo, da večkrat ponovi srečen konec, vidimo, da se je napetost v njem zmanjšala. Dobro je, da spominjanje postane del vsakdana oz. večkratni ritual, saj se s tem izboljšuje samodejna sposobnost sestavljanja implicitnih in eksplicitnih spominov.

Kako spraševati o spominih?

“Kaj ste danes počeli v vrtcu? Kdo je šel prvi domov? Kaj ste jedli za kosilo?” To verjetno počnete vsi starši, kar je dobro, ker s tem vadite spominjanje. Drug, kreativen način, je igra ugibanja: “Povej mi 3 trditve o tem, kaj se je danes zgodilo, jaz pa bom ugibal/a, kateri dve sta resnični.” Na ta način vam bodo nezavedno odprli svoj notranji svet in način razmišljanja, hkrati pa se jim bo igra zdela zabavna. Spomine lahko osvežimo tudi tako, da z otrokom večkrat prelistamo album s fotografijami ali pogledamo videoposnetke. Te in podobne zanimive tehnike za raziskovanje otrokovih spominov in doživetij navaja avtor Daniel Siegel v knjigah Celostni razvoj otroških možganov in Vihar v glavi.

Shopping Cart