medgeneracijski prenos

Medgeneracijski prenos vzorcev ali "Jaz pa že ne bom kot moja mama!"

24.5.2019

Tipičen stavek, ki si ga velikokrat izrečemo, je: “Nikoli ne bom kot moja mama/oče.” ali “Ne bom ponavljal istih napak.”. A izziv je v tem, da se tega ne moremo odločiti kar na racionalni ravni in potem res ne razviti takšnega ravnanja. Kaj so skrite sile medgeneracijskega prenosa, katerim ni mogoče kar tako uiti, če jih ne ozavestimo?

Kdo sem in od kod prihajam?

Naša izvorna družina, iz katere izhajamo in nam najpomembnejše osebe, ob katerih smo odraščali, so izjemno zaznamovale naš način razmišljanja in čustvovanja. Na primer: Kaj mi je v življenju pomembno? Kako se spopadam s stresom? Ali potlačim svoja čustva ali jih izrazim? Sta mi socialni status in materialne dobrine pomembna? Kako gledam na življenje – je to nekaj težkega, mučnega, trpečega ali lahkotnega? Sem v splošnem bolj pozitivno ali negativno naravnan/a? Je moja perspektiva podobna perspektivi mojih staršev? Vse to nam pove, kdo smo in od kod prihajamo, kakšno “čustveno dediščino” naših prednikov nosimo s seboj.

Kako izgleda medgeneracijski prenos vzorcev v družini

Velikokrat je spremembe težje udejanjiti v praksi, čeprav nam je v teoriji vse jasno. Na racionalni ravni si je enostavno reči: “Nikoli ne bom vzgajal/a kot moja mama/oče.”, “Točno vem, kakšne napake je delal/a pri meni in vem, kako sem se ob tem počutil/a.” Načinu naših staršev se zavestno poskusimo karseda izogibati, a o se otrok ne odzove tako, kot bi si mi želeli, nam “poči film”. Šele, ko pride do kratkega stika, se zavemo: “Ojej, zdaj sem pa ista kot moja mama/oče.”. V navalu čustev se pogosto ne znamo ustaviti, saj nimamo mehanizmov za samoumiritev, kot se tudi naša mama/oče ni znal/a umiriti ob odzivih otroka. Lahko da smo tudi mi v očeh naših staršev veljali za težavnega in nemogočega otroka. Prav tako kot se nam zdaj zdi težaven naš otrok. To je primer medgeneracijskega prenosa vzorca, ki se pogosto aktivira z zamikom – šele, ko sami postanemo starši.

Medgeneracijski prenos vzorcev v družini

Medgeneracijski prenos vzorcev se dogaja ves čas, ne le znotraj družine, temveč tudi na družbeni ravni. Razmišljanje družbe se v nas lahko zelo močno zasidra in nas zaznamuje do te mere, da ponotranjimo razmišljanje drugih. Primer prenosa med generacijami je lahko na primer pogosto pitje alkohola ali pa normalizacija zasvojenosti z alkoholom, drogami. Včasih slišimo: “Brez piva se sploh ne morem odžejati!” ali “Vsi pri nas radi spijemo, pa smo vsi normalno “gor zrastli”.”. Ne gre za to, kaj je prav ali narobe, gre za to, da neko vedenje postane toliko normalno, da se o njem več niti ne izprašujemo.

Prenos vzorcev se dogaja ves čas - nezavedno

Prenos vzorcev se dogaja ves čas – okrog nas in v nas. Gre za to, kakšne navade, besede, odnose vpijamo. Določeni vzorci nam postanejo tako domači in varni, da jih težko spustimo, saj smo na njih tako zelo navajeni. Ko se globoko zasidrajo v nas, se jih pogosto sploh ne zavedamo. Pokažejo se lahko na našem vsakodnevnem delovanju, v našem partnerskem odnosu in kasneje tudi na odnosu z otroci.

Prenašajo se tudi neprijetna čutenja in travme

Tudi travma in nepredelana čutenja se lahko, če se ne zdravijo v generaciji, v kateri so nastala, prenašajo naprej. Najrazličnejši neprijetni dogodki se v nas lahko zasidrajo kot travma v obliki drobcev spominov, ki jih potlačimo globoko v telo. Travma pa se lahko manifestira tudi v obliki različnih simptomov, ki se odražajo na našem vedenju/razmišljanju/čustvovanju ali pa se razvijejo v različne motnje.

Vse ni tako črno

Vsekakor vse ni tako črno, kot se bere. Odprtost do razreševanja vzorcev je ključna pri tem, ko jih pričnemo raziskovati. Do vzorcev, ki smo jih nehote “podedovali”, je potrebno sčasoma zavzeti odgovorno držo. Ne glede na to, kaj vse so naši starši storili narobe, smo mi sami odgovorni, da bomo drugačni. Ob prevzemanju
odgovornosti si lahko pomagamo tudi tako, se vprašamo, česa smo si kot otroci želeli od svojih staršev, pa tega nismo dobili. Prav to, kar je manjkalo nam, lahko danes damo svojim otrokom. S tem ni mišljeno materialno pomanjkanje, temveč doživetja in izkušnje, ki smo jih v tistem času pogrešali.

Shopping Cart