Ločitev staršev – razmišljanje z vidika otroka
“Nikoli si nisem mislila, da se bo zgodilo tudi nama. Ločila sva se. Kako naprej? Kaj prinaša ločitev?” Statistika v Sloveniji kaže, da vse bolj težimo k trendu “manj porok, več razvez, daljše življenje”. Ne glede na obliko družine, se je potrebno zavedati, da je razpad družine pomemben mejnik v otrokovem življenju, ki mu je potrebno nameniti kar nekaj pozornosti.
Ločitev pomeni konec partnerstva, a starševska vloga ostaja še naprej
Res je, s partnerjem se razhajata, a še vedno ostajata v pomembni navezi, saj se vajin odnos ni dokončno prekinil. Najverjetneje bo odslej potrebnega še več prilagajanja, usklajevanja in kompromisov. Najpomembneje je, da ne pozabita, da sta kljub razhodu še vedno starša – t. j. dve otrokovi najbližji in najpomembnejši osebi. Med seboj zato ohranjajta spoštljiv odnos in komunikacijo, hkrati pa je pomembno, da pred otrokom drug drugemu ne zmanjšujeta vrednosti. Ko nastopi ločitev, se pogosto zgodi, da starši nehote postavijo svoje potrebe pred potrebe otroka. V ospredju je konflikt z bivšim partnerjem, dokazovanje svojega “prav”, merjenje moči, igrice izsiljevanja oz. manipuliranja. Vse to pusti ogromen odtis na otrokovi psihi, ko nastopi ločitev in po njej. Nikoli ne pozabite: ne gre za vas, gre za vašega otroka.
Za otroka je ločitev konec sveta
Poskusite se postaviti v kožo otroka, še posebej mlajšega, ki ni sposoben abstraktnega razmišljanja. Ne razume, kaj se je zgodilo, ali razloga, zakaj se je zgodilo, kako se bo spremenilo njegovo življenje. To mu lahko povzroča precej zmede. Včasih otroci nezavedno krivdo za razpad družine pripisujejo sebi ali pa, na drugi strani, doživijo razcep. Mislijo, da obeh staršev ne gre imeti “enako rad”. Na primer: “Če imam rad mamo, ne morem imeti enako rad atija.” / “Kaj se bo zgodilo, če izberem mamo? Ati me ne bo imel več rad.”. Težke posledice na otrokovi psihi lahko pustijo ločitve, v katerih eden od staršev namerno manipulira z otrokom in ga ščuva proti drugemu staršu. Otrok v ustrahovalnih okoliščinah doživlja (velikokrat prikrito) psihično nasilje in je prisiljen pri skrbništvu izbrati starša, pri katerem oceni, da bo manjša možnost “čustvene zavrženosti”. Paradoksalno velikokrat otrok izbere tistega starša, pri katerem se počuti čustveno manj varno. Ve in čuti namreč, da ga bo drug starš, ki se ne poslužuje manipulativnih tehnik, zmeraj sprejel odprtih rok.
"Najin otrok se je po ločitvi spremenil v pošast."
Poznamo pa tudi primere, ko se otroci drastično spremenijo iz ubogljivih v “problematične otroke”. Nase poskušajo opozoriti s svojim spremenjenim vedenjem. Starši so takrat velikokrat zaprepadeni, zaradi česar prehitro okrivijo otroka, ne da bi pomislili, kakšne spremembe mu je prinesla ločitev. Otrok lahko (ne)zavedno sproža konflikte, saj je v njegovem svetu družina takrat, ko razpravljajo o “scenah” okrog njega, ponovno združena in sodeluje. Četudi bo to pomenilo obisk pri socialni delavki vsakih 14 dni, bo on globoko v sebi pomirjen. To zanj pomeni, da bosta starša takrat “skupaj” in bosta na sestanku primorana sodelovati. Podobne situacije lahko sprožajo preuranjeni partnerski odnosi, ki jih na novo sklepata mama ali oče. Potrebno se je zavedati, da otrok potrebuje čas, da predela ločitev in “uspešna predelava” ni zmeraj vidna navzven, tudi če morda deluje tako. Vsaka mama in oče se morata zavedati, da morata odslej vsak posebej in veliko več kot prej delati na dualnem odnosu starš – otrok.
Novo partnerstvo po ločitvi
Prej ali slej se pa le zgodi, da se vsaj na eni strani pojavi nov partner. Le-ta je 3. oseba, ki vstopa v že vzpostavljeno rutino otroka. Tega dejstva mu lahko sprejeti, saj se lahko sooča z občutkom zavrnitve ali manj-pomembnosti. Zato je najpomembnejše, da ste do otroka že od vsega začetka iskreni:
1. Ne predstavite mu novega partnerja, če ne mislite z njim resno.
2. Ko ga predstavite, otroku jasno povejte, kakšno vlogo bo partner zavzel v vaši družini in jasno razmejite partnersko in starševsko vlogo. Otroku povejte tudi svoja pričakovanja (npr. naj bo spoštljiv), vendar enako zahtevajte od partnerja v odnosu do otroka.
3. Otroku dajte veljavo in ga vselej poslušajte. Predstavljajte si, da lepega dne nekdo vdre v vaš
življenjski prostor in vse obrne na glavo.
4. Po ločitvi za otroka postane vse nepredvidljivo, zato mu povrnite nazaj izgubljen nadzor. Vsakemu članu v družini določite njegov prostor, vlogo in moč in se dogovorite, kako bo odslej funkcioniralo vaše skupno življenje oz. kako boste reševali konflikte.
Znižajte svoja pričakovanja v zvezi z novim družinskim življenjem
Za odraslega lahko nov začetek predstavlja konec samote in razlog za veselje, za otroka pa razlog za žalovanje. Ti občutki so lahko podobni občutkom izgube, žalovanja ali celo prebolevanja smrti. Do večine težav pride, ko starši živijo v upanju, da bodo končno vzpostavili družino, ki so jo v preteklosti izgubili. Pojavijo se lahko pričakovanja in idealizacija. Starš mora zato nemudoma znižati pričakovanja in sprejeti, da novi partner načeloma (razen v specifičnih primerih) v resnici nikoli ne more prevzeti vlogo starša njegovega otroka.
Pogovor, pogovor, pogovor
Ko nastopi ločitev, se težave zmeraj da reševati, vendar se je o njih potrebno pogovarjati sproti. Starši, ki postavljajo otrokovo dobrobit na prvo mesto, ga spremljajo in opazujejo njegovo vedenje, hitro opazijo, kdaj se začne spreminjati. Hitro zaznajo, ali otrok je podvržen negativnim vplivom ločitve. Strokovnjaki zato svetujemo preventivni pogovor in konstantno povezovanje z otrokom preko razbremenilnih aktivnosti. S tem preprečimo, da bi se drobci nesoglasij ali zamer predolgo nalagali in se navzven pokazali šele kasneje, v puberteti, v obliki nepredelanih čutenj ali travme.
