Zakaj se nekateri hitro in pogosto zaljubljajo? Je to le zaljubljenost ali prava ljubezen?
Poznate koga, ki se z lahkoto zaljubi? Ali koga, ki pogosto menjava partnerje in praktično nikoli ni sam? Nekateri potrebujejo konstanten občutek “zaljubljenosti”, da se počutijo “žive”. Je to zaljubljenost ali ljubezen?
Zaljubljenost je kemični proces
Ni naključje, da pravimo, da se počutimo “zadete od ljubezni”. Faza zaljubljenosti je namreč faza ugodja, v kateri hormoni ugodja poskrbijo za psiho-biološko vznemirjenje, o čemer smo pisali že tukaj. Psihološko gledano, je to tudi faza, v kateri se nam potrdi, da smo končno dobili to, česar prej nikoli nismo imeli, pa smo si vedno želeli. To ljubezen, ki si jo v končni fazi zaslužimo. Končno so zadovoljene naše primarne psihološke potrebe – varnost, pripadnost, ljubljenost, sprejetost, brezpogojnost, ki niso bile zadovoljene prej. Na primer, tekom odraščanja ali v prejšnjem partnerskem odnosu.
Ko se zaljubljenost umiri
Ko je za naše potrebe poskrbljeno, se počutimo varno in kot, da smo prav tam, kjer moramo biti. Ko mine obdobje zaljubljenosti, partnerska zveza preide v drugo fazo, fazo poglabljanja prejšnjih površinskih občutij, saj se poglobi občutek zaupanja. Vse to prinaša umiritev. Na tej točki se lahko zgodi, da je to za nekoga preveč statično in dolgočasno. Ta oseba se lahko brani, da “to ni to”, kar je mislila, ali da je nenadoma spoznala, da ne čuti več enako kot prej. Obrambe lahko gredo tudi tako daleč, da ta oseba reče, da se je zmotila, ko se je zavezala tej osebi, četudi pravzaprav nima za povedati ničesar slabega o tem razmerju. Klinična praksa in raziskave pa potrjujejo, da se pogosto razmerja ustrašimo takrat, ko postane bolj resno. Ko zaljubljenost preide v ljubezen. Zakaj? Velikokrat gre za kemični primanjkljaj (hormonov ugodja) v možganskih krogotokih. To je osebo prej ohranjalo “živo”, zato mora brž po novo dozo zadetosti in vznemirjenosti. Stvar pogosto ni tolikokrat v tem, da je s to osebo ali razmerjem bilo nekaj narobe, kot bolj v tem, da nekdo vztrajno išče nadomestek za tisto vznemirjenost, ki jo je poznal prej.
"Saj gre samo za menjavo partnerja"
Če želimo razpravljati o menjavah partnerja, moramo upoštevati skupek mnogih vidikov, to so: želje posameznika, v kakšnem odnosu se vidi; ideologija, ki jo goji posameznik (poli/monogamija, svobodnjaštvo), koliko si posameznik z razumom razlaga te okoliščine. Na primer, si rečemo: “Skakanje iz zveze v zvezo je dandanes normalno, ker smo več v službah kot s partnerji in z družino.” in s tem to opravičimo, ne da bi se pravzaprav potrudili za obstanek v enem odnosu. Pa vendar, če nekdo presodi, da mu ni potrebna nenehna menjava partnerjev ali se nenehno iskati aferah, se bo tudi ideologija malo umaknila. Ključno vprašanje, ki si ga lahko zastavi posameznik, je:
"Kaj pomeni za mene biti v tem odnosu?"
Če v partnerstvu najdemo nekoga, s komer lahko rastemo, ne bomo šli stran. Prav to je argument za nekoga, ki se z lahkoto zaljublja in s tem kompenzira občutek vznemirjenosti. Ko ob nekom začutiš, da se tukaj da ljubiti ali biti ljubljen na povsem drugem nivoju, je to prava stvar. Tudi, če se ob tem ustrašiš, da to ne bo šlo ali vzdržalo. Tisti instinkt oz. intuicija (če si jo dovolimo slišati), je takrat glasnejša od razuma in strahov. Takrat si posameznik lahko dovoli, da tudi ko bo napočil stres, otopelost, zdolgočasenost, bo svoje nelagodno počutje lahko iskreno podelil s partnerjem in skupaj bosta raziskovala to “puščavo” – kaj se tukaj dogaja, kaj vse je zadaj.
Če nič ne predelamo, se bo ponovilo
Za nekoga, ki se konstantno znajde v podobnih situacijah, je zelo koristno, da si odgovori na naslednji vprašanji. “Kaj pomeni zame biti v tem odnosu?” / “Ali lahko s tem partnerjem rastem?” Če je odgovor na slednje vprašanje pritrdilen, pomeni, da pomanjkanje vznemirjenosti ne pomeni dolgčas, ampak fazo, v kateri se razmerje začne poglabljati. In ta faza je povsem normalna.
Po statistiki posamezniki, ki se hitro zaljubljajo in brez težav menjavajo partnerje, ob tem pa nič ne predelajo, redko pridejo preko te začetne faze, ki vodi v snovanje stabilnega in dolgega odnosa. Neredko so imeli že več razmerij, ki so se vsa končala, ko je pošla zaljubljenost zato, ker si niso dovolili izkusiti nekaj globljega. Če tekom življenja nič ne predelamo, se bo ponovilo – z drugo lekcijo, ob drugi osebi.
