Kdaj zaljubljenost preraste v ljubezen in kaj, če sploh ne?
Ko nastopi zaljubljenost, se počutimo odlično – metuljčki v trebuhu nas dobesedno omamijo. Čas nam mineva neizmerno hitro, občutek pa kar ne pojenja … začnemo se spraševati, ali ima ta avantura potencial, da preraste v kaj več.
Zaljubljenost sprožijo hormoni
Trik narave in hormonsko neravnovesje poskrbita za to, da »slišimo travo rasti«. Naše telo se prilagodi do te mere, da potrebuje manj hrane, manj spanca in manj občutka vznesenosti iz drugih virov, saj se “napojimo” iz tega vira. Zanimivo je tudi dejstvo, da se na področju zasvojenosti (alkoholizem, hazarderstvo) pogosto zgodi, da se na višku zaljubljenosti za nekaj mesecev lahko celo preneha z zasvojitvenim vedenjem To je posledica kemičnih procesov v možganih, ki dodobra pretresejo naše ravnovesje. Sproščati se začne oksitocin, t. i. “hormon crkljanja”, ki pa stimulira sproščanje dopamina in hormonov sreče. Stanje zaljubljenosti pa nastavlja še eno past – to je obdobje, ko opazujemo svet skozi rožnata očala. Naša presoja je občutno bolj zamegljena kot sicer, zato se lahko zgodi, da spregledamo nekatere opozorilne znake, ki bi jih sicer v objektivnih okoliščinah opazili prej.
Zaljubljenost ali ljubezen?
Ti občutki nas terjajo k razmišljanju, da smo končno našli pravo osebo, ki nas razume in čuti enako. Psihološko gledano se to dogaja zato, ker vsi hrepenimo po istem – biti sprejet in razumljen. Biti trajno povezan. Morda vse življenje. Moramo pa se zavedati, da zaljubljenost ne bo trajala večno. Ko postopoma mine, se občutki predrugačijo – iz zaljubljenosti nastane globlja povezava, a v smislu občutkov manj intenzivna. To je z biološkega in psihološkega vidika pravzaprav olajšanje, saj bi nas stanje omame in vznesenosti dolgoročno tako izčrpalo, da se ne bi mogli posvetiti drugim opravilom in navsezadnje tudi delu. Tudi stanje ekstaze se zato enkrat mora končati.
Zakaj so nekateri za avanture, za trajna razmerja pa ne?
To se da razložiti z visoko stopnjo hormonske vznesenosti, ki jo nekdo občuti, ko poletava s cveta na cvet in se vedno znova spušča v afere. Takrat se v možganih prebudijo signali za akcijo, podobni tistim pri nekemičnih zasvojenostih, ki imajo moč omame oz. dajejo “občutek zadetosti“. Takoj, ko ta občutek začne popuščati, se zdi, da postaja dolgočasno in da mora pobegniti ter poiskati nadomestek. Nov vir, iz katerega se bo pojil.
Ko mine zaljubljenost, pride "zatišje"
Ko mine strastna zaljubljenost, odnos postaja bolj umirjen in nastopijo prvi konflikti. Takrat začnemo spoznavati partnerja v bolj pravi luči, skupaj z njegovimi prednostmi in pomanjkljivostmi. Pojavljajo se vprašanja: Ali lahko zdržim s tem, kar spoznavam ob njem/j? Lahko on/a zdrži z mano? Zakaj ni več tako, kot je bilo na začetku, ko se je še tako trudil/a?
Razumeti moramo, da od tega trenutka naprej vstopamo v novo fazo odnosa, za katero je običajno, da je (racionalno in čustveno) globlja. Četudi je čustveno manj intenzivna, to še ne pomeni izgube partnerjevega interesa. Ta oseba je že prej bila enaka, le da tega nismo opazili, saj smo jo na nek način tudi kdaj idealizirali. Na tej točki nastopi prelomnica – odločitev za odnos ter zaveza v dolgoročno vlaganje v odnos.
Zaljubljenost je torej povsem naraven kemični proces, ki sproža občutek čarobnosti. Je neizbežen proces, ki dva pripelje skupaj. Zares spoznavati pa se začnemo šele ob prvih resnejših konfliktih, ko si dovolimo biti ranljivi in se odpreti drug drugemu. Na tej točki se vprašamo: Ali lahko sedaj, ko vse to vem o njem/njej, kljub vsemu želim (trajno) poskusiti z njim/z njo?
