zvest sebi

Kako v partnerskem odnosu ostati zvesti sami sebi?

13.6.2017

Ali v partnerstvu zmoremo biti v prvi vrsti zvesti sebi?

“Kako se je lahko tako spremenila/zapustila zaradi partnerja? Jaz se ne bi nikoli.” Kaj žene človeka k temu, da, ko se zaljubi, pozabi na svoje interese, hobije, prijatelje, želje, vizijo? Da izgubi svojo avtonomijo (to, kar mu je bilo prej pomembno; to, kar ga je razlikovalo od drugih; pristen občutek “biti jaz”)? Kako, ko pa je vendar vsak individuum zase in s tem zavzema neko lastno notranjo držo do zunanjega sveta?

Zakaj se to zgodi?

Glede na to, da nas izjemno zaznamujeta primarna družina in okolje, v katerem rastemo, to vpliva tudi na našo stopnjo asertivnosti, razvoj samopodobe in tip navezanosti na bližnjega. Posameznik, ki je globoko zaznamovan s čustveno omejenostjo v zgodnjem obdobju, se bo zato v odraslosti najverjetneje odzval na dva načina – bodisi bo pretiran individualist in se ne bo spuščal v globlja intimna razmerja, saj se ne bo navezal. Takšna oseba bo morda sicer bolj zmogla ohraniti lastno avtonomnost, težje pa bo dopuščala bližino. Na drugi strani pa se lahko oseba, ki je odraščala v čustveno “podhranjenem okolju” zateka v odnose za vsako ceno, ne glede na to, ali so osrečujoči. Tukaj gre bolj za iskanje pripadnosti in lastne identitete preko vzpostavljanja odnosov, ne gre toliko za pristno ranljivost in čustveno intimnost s partnerji. Stopnja lastne individualnosti oz. avtonomnosti je tukaj nižja. To sta dva zelo kontrastna scenarija, kaj pa tisti vmesni, preostala “sivina” med črnim in belim odtenkom?

Koliko smo v zvezi lahko avtonomni in zvesti sebi?

S tem mislimo na prepoznavanje lastnih želja, ciljev, individualnih potreb, ko smo v resni zvezi. Koliko smo zmožni prepoznavati svoje potenciale in jih ciljno uresničevati? Pogosto se zgodi, da postanemo v zvezi glede tega “leni”. Lastne potrebe ter želje potisnemo nekam v kot, češ, da njihov čas še pride. A z leti zna miniti tudi zagon in volja za realizacijo. Kasneje se pogosto lahko zatekamo k iskanju “krivcev”, zakaj nam nekaj v življenju ni uspelo. Razočarani smo, da nismo ostali zvesti sebi. Dobro je prevzeti odgovornost za lastne odločitve in si kljub občutkom “zamujenosti”, priznati, da je to takrat bila izključno naša odločitev. Pomaga iskren pogovor s seboj in postavitev novih ciljev, h katerim se želimo vrniti. Ta “vrnitev” je namreč pot vračanja k sebi – k temu, kar nam je vredno in pomembno, na neki osebni ravni (ne glede na partnerja). Ni treba, da partnerski odnos za to trpi /je podrejen, oboje se da uskladiti – znotraj okvirjev, ki so dani. Čeprav bo partnerstvo potrebno prilagoditi, to ne pomeni, da bi se morali nujno odpovedati temu pomembnemu delu sebe, ki si ga želimo uresničiti.

Koliko pa smo v zvezi pripravljeni ohranjati avtonomijo?

S tem mislimo nadzor nad lastnim življenjem, vsake toliko narediti “bilanco” vzponov in padcev, preteklih dogodkov, posledic odločitev, ki smo jih sprejemali, ostati ambiciozni za prihodnost? Velikokrat se v klinični praksi opaža, da stremimo k (pretirani) potrditvi partnerja. Npr.: Kaj pa on misli o tem? / Kako se to zdi njemu? Nehote se zato kdaj tudi odgovornost za svoje odločitve preložijo na partnerja. Pogoste so tudi situacije, ko sebe vrednotimo skozi oči svojega bližnjega – damo sebi vrednost le pod pogojem, da nam jo da tudi partner. Z vsem tem se odrekamo lastni avtonomiji, ki nam je dana že ob rojstvu, nam je dobesedno prirojena. Tukaj je, da nas spomni, da ostanemo zvesti sami sebi, ne glede na vse. Da sledimo iskricam, ki nas prebujajo in gremo za njimi.

 

Funkcija odnosa je, da nam daje varnost in zadovoljstvo, a to ne pomeni, da je za odnos potrebno žrtvovati lastno avtonomijo. Ključno je, da lastno individualnost ohranjamo in razvijamo naprej. Primer: če smo sedem dni na teden s partnerjem, ta čas lahko brez slabe vesti uravnovesimo še z druženjem s prijateljem ali na čas s seboj. Na slednje pozabljamo še pogosteje. Da ostanemo zvesti sebi, je ključno stremenje k ravnovesju. Merilo bi moralo biti naslednje: enako količino časa, kot ga preživimo v družbi, bi naj preživeli sami. Takrat se rojeva povezanost s samim seboj, notranji mir, prostor pa dajemo tudi kreativnosti in novim idejam.

 

Če si torej zdaj, nekateri šele po dolgem času, naredimo bilanco trenutnega stanja, samo zaradi sebe, ugotovimo naslednje. Ne glede na to, od kod izhajamo, kakšno družino imamo, kakšne krivice so se nam v življenju zgodile, imamo vsi kanček svobode v tem, kako se bomo odločali za naprej.

Shopping Cart