Ko nas zasvojijo zasloni – kako se to odraža in kako ukrepati?
Zasvojenost z zasloni in z IT tehnologijo je ena najbolj zahrbtnih nekemičnih zasvojenosti, saj otroke, mladostnike in odrasle zasvoji tako potihoma, da je niti ne opazimo. Posledic, ki se odražajo na našem počutju, pa pogosto ne znamo povezovati s prekomerno rabo zaslonov.
Zasvoji nas dopamin
Ob določenih spletnih straneh, aplikacijah, igricah, spletnih trgovinah, omrežjih občutimo tolikšno mero zadovoljstva in užitka, da nas kar “potegne noter” – izgubimo občutek za čas. Vsi ti “užitki” sprožajo v naših možganih izločanje hormona ugodja – dopamina. Ker si naši možgani zelo dobro zapomnijo, kje in na kakšen način smo dobili to dozo zadovoljstva, se obupno želimo tja vračati nazaj. Tam doživljamo zelo “žive” občutke, čeprav gre za namišljen, virtualen svet. Prebuja se navdušenje, vznemirjenje, zabava, preko klepetanja z drugimi pa tudi občutki zaljubljenosti, sprejetosti, zaželenosti … vse to, kar se prebuja v “živih” odnosih.
Kaj nas žene v ponovno rabo?
Najbolj dojemljivi za zasvojenost so otroci, ki jih zasvojijo impulzi, ki jih možgani vsrkavajo, npr. med pesmicami in risankami na YouTube-u. Svetlobni in zvočni efekti otroku tako zelo ugajajo, da se možgani zasvojijo z občutkom ugodja in nenehno hočejo “še”. Tudi mladostnike tehnologija žene v ponovno rabo, saj so oni pogosteje kot mlajši otroci nenehno ”priklopljeni”. Razlog za to je, ker ne želijo izviseti iz družbe, saj je uporaba socialnih omrežij/igric/aplikacij “kul”, da bi se jim zdelo, da marsikaj zamujajo ali so izločeni iz družbe, v kolikor niso “non stop online”.
Mladostniki in še posebej mladostnice si višajo raven dopamina tudi preko socialnihg omrežij, ko objavljajo svoje slike in zbirajo všečke. A vsakič, ko berejo všečne komentarje na svoj videz, to le navidezno zvišuje raven samopodobe. Prava samopodoba se namreč gradi v “živih odnosih”, v zdravem odnosu do sebe. Mladi pa se pogosto obračajo k iskanju potrditev, pozornosti in iskanju lastne edinstvenosti preko medijev, preko omrežij. Iščejo potrditve od drugih, težave pa imajo pri izgrajevanju lastne samo-vrednosti in samo-podobe.
Je moj otrok zasvojen? Sem jaz zasvojen?
Pokazatelje zasvojenosti pri odraslem, otroku ali mladostniku lahko raziščemo tako, da pri sebi preverimo, kako bi odgovorili na naslednja vprašanja:
1. Namen – "V katere namene in kako pogosto uporabljam digitalne naprave?"
V sodobnem svetu VSI (skoraj vrez izjeme) prekomerno uporabljamo zaslone, saj to od nas zahteva današnji način življenja. Če lahko vi ali vaš otrok odgovor utemeljite s tem, da je uporaba zmerna in namenjena določeni rabi, seveda ne govorimo o zasvojenosti. Če pa nekdo za zaslonom preživi več kot dve uri na dan, ob tem izgubi občutek za čas in pravzaprav ni počel “nič pametnega”, lahko prebere še naslednje vprašanje.
2. Čustva – "Kaj doživljam ob uporabi interneta/ igric/socialnih omrežij/aplikacij?"
Morda se to vprašanje zdi smešno, toda prekomerni uporabnik zagotovo doživlja vsaj enega od naslednjih občutkov: občutek zabave, občutek varnosti, povezanosti/izoliranosti od preostalega sveta, otopelosti ali odklopa, ljubljenosti ali razumljenosti. Ta občutja so seveda trenutna in neresnična, saj nam virtualne naprave ne morejo ponuditi stika. Ko digitalizacija še ni bila tako razširjena, smo zgoraj našteta občutja dobivali v odnosu z drugimi. To pomeni, da ko je nastopila stiska, smo našli “žive” načine, da jo zreguliramo ali pa stisko ubesedimo v odnosu z nekom nam pomembnim, kjer smo poiskali tolažbo. Danes stisko ali slabo počutje pogosto zatremo in potlačimo – gremo za zaslon, dokler ne mine
3. Življenjski dogodek – "Se mi dogaja, da se v točno določenem intervalu ali ob točno določenem dogodku začnem zatekati v tehnologijo?"
Pogosto se k prekomerni uporabi zatečemo v času krize, zaradi občutka nepovezanosti s svetom ali občutka splošne izolacije. Pogosti so občutki osamljenosti, pomanjkanje upanja ali nas navdaja vsesplošna apatija “Vse je brezveze.” …
Primeri iz klinične prakse: “Vsakič, ko imam slab dan, se ne morem pomiriti drugače, kot da obiščem spletno trgovino in si nujno nekaj kupim.” // “Ko se skregam s partnerjem, ga želim “kaznovati”, zato si takrat na klepetalnicah dopisujem z drugimi.” // Mladostnica: “Ko sem naložila svojo fotografijo, si nisem mogla pomagati, da ne bi redno pregledovala komentarjev in všečkov, to mi je bilo tako všeč.”
Bolje preventiva, kot kurativa
Prekomerno rabo zaslonov je dobro na vsake toliko časa pri sebi preveriti, zgolj z vidika, da ne postane preveč neobvladljiva ali problematična. Dobro se je zavedati, da je raba zaslonov pri odraslih najboljši zgled za rabo pri otroku. Kjer bosta starša med seboj nepovezana in bosta bežala v virtualni svet, bo prej dovzetnost za to razvil tudi otrok.
Pri tej temi je dobro, da ostajamo realni: da se ne odpovemo rabi zaslonov, saj bi to bilo nesmiselno in nemogoče. Prav tako pa da v okvirih, ki so nam dani, iščemo načine, da ostajamo medsebojno povezani – “v živo” in ne online.
