Depresija ali samo čustvena stiska?
Včasih pogovorno rečemo, da smo “depresivni”. Pa vendar, ni vsako slabo počutje ali večja čustvena stiska zares tudi depresija. Depresija je dlje trajajoča motnja, ki lahko vztraja in se ponavlja v epizodah, za seboj pa potegne kopico telesnih in psihičnih simptomov.
Kje je torej meja in kaj je značilno za depresijo?
Eden najpogostejših razlogov za bolniški stalež
V Sloveniji je depresija eden od treh najpogostejših razlogov za bolniški stalež.
Ta ocena je sicer dokaj okorna in nenatančna, saj ta statistika zajema samo ljudi, ki so v zvezi z depresnivnimi občutki dejansko poiskali zdravniško pomoč, to je približno 17% populacije. Po predvidevanjih stroke pa lahko domnevamo, da ima depresija zelo dolge lovke in obremenjuje celo do tretjino slovenske odrasle populacije.
V statistiki so bolj izpostavljene ženske, vendar zato, ker to pomeni, da v večji meri poiščejo pomoč kot moški. To ne pomeni, da moški v manjši meri zbolevajo za depresijo, temveč, da se reševanja te stiske povečini lotevajo sami ali jo prekrijejo z drugimi vedenji, ki pogosto vodijo v nove stiske (npr. uživanje alkohola in drugih substanc; igranje igric in prekomerna raba tehnologije; pornografija; igre na srečo …).
Depresija - najbolj vidni simptomi
Gre za motnjo razpoloženja, ko človeka zajame izjemno globoka žalost. Govorimo o izrazitem malodušju, tudi o očitni izgubi smisla v življenju. Včasih je celo ta nesmiselnost tako globoka, da zjutraj ni razloga, da bi vstali iz postelje. Ne zmoremo prepoznati razloga za veselje ali hvaležnost. Pogosto se lahko izgubi struktura dneva (opustimo redne aktivnosti, lahko tudi zanemarimo osebno higieno). Prisotne so lahko tudi motnje v spancu (nespečnost ali pretirana budnost).
Obvladujejo nas lahko črne in temne misli, ki povzročajo enako intenzivna občutja. Le-te se lahko stopnjujejo tako daleč, da pomislimo tudi na samomor.
Jok je tisti, ki se pojavlja pogosteje in velikokrat tudi kar naenkrat – nenadno in včasih tudi ”brez pravega razloga”. Se pravi, čustvena reakcija je veliko bolj intenzivna kot pa sam dogodek, ki se je zgodil. Pogosto nas prevzame tudi nemir in tesnoba.
Depresija ali trenutna žalost?
Kje je torej prava ločnica med tem, ali gre resnično za depresijo, ali nas je zajela neka trenutna, kratkotrajna žalost?
Kratkotrajna žalost oz. ”situacijska” čustvena stiska je tista, ki se pojavi kot posledica nekega stresnega dogodka, ki se nam je pripetil. Lahko se veže tudi na določeno obdobje v življenju, kjer se nam prebuja veliko žalosti. Tako, denimo, žalujemo za izgubo določene osebe ali odnosa, ki nam je veliko pomenil (npr. partnerski, prijateljski, družinski); se poslavljamo od določene vloge, ki nam je dolgo bila pomembna in pomembno prispevala k razvoju naše identitete (npr. upokojitev); doživimo nek stresen dogodek, ob katerem se ne znajdemo (razveza, lahko tudi porod – ni vsaka poporodna žalost tudi poporodna depresija!). Lahko nas je pretresel nek nepričakovan dogodek in nas pahnil v eksistencialno stisko, katere breme čutimo.
V vseh navedenih primerih je žalost povsem normalna in je le ne normalno, temveč zelo dobrodošlo in zaželeno, da si jo dovolimo čutiti. Iz-žalovati neko izgubo do konca pomeni, da si vzamemo dovolj časa, da stisko izjočemo, ubesedimo naglas, z njo zdržimo. V tem procesu se ne obsojajmo, da smo ”premehki”, šibki ali preveč občutljivi, ne belimo si glave s tem, ”kje bi že morali biti” in da bi morali to že zdavnaj pustiti za seboj.
Včasih občutimo, da smo v žalosti že preveč časa in da ta žalost pomembno vpliva na druga pomembna življenjska področja, ki jih zato zanemarjamo. Takrat obstaja možnost, da se s to stisko ne spopadamo več sami, temveč poiščemo pomoč strokovnjaka in jo predelamo skupaj z njim.
Depresija se pogosto javlja v epizodah
Depresija kot motnja se pogosto javlja ”na vsake toliko časa” – v epizodah, ki se lahko zvrstijo na nekaj mesecev ali celo let. Gre za težko organsko stanje, kjer je duševna bolečina lahko tako močna, da je celo izenačena s fizično bolečino.
Zato ljudi z depresijo ne gre oštevati, da so leni, nejevoljni, preveč občutljivi ali da si samo domišljajo. Gre za začaran krog obremenjujočih misli in občutkov, ki telo in psiho zelo, zelo izčrpavajo. Je en tak občutek, kot da se telo ne more in ne more odpočiti ter naspati. Nekdo, ki tega ni doživel, si te teže oz. bremena niti ne more predstavljati.
Nagnjenost k depresiji se lahko deduje
Nagnjenost k depresiji se lahko deduje od prednikov, v smislu, da bo nekdo biološko bolj dovzeten oz. senzitiven za razvoj depresije. Absolutno pa to ne pomeni, da se bo depresija nujno razvila! To torej ne pomeni, da bo nekdo, ki ima v družini depresijo, le-to zagotovo razvil tudi sam. Je pa poznavanje družinske ”čustvene zgodovine’‘ zagotovo dobrodošlo, saj takrat, ko vemo, da smo za nekaj dovzetni, to tudi lažje kontroliramo oz. nadzorujemo.
Genska predispozicija torej lahko pomeni večjo ranljivost za razvoj neke motnje, ni pa to tudi vzrok! Namreč, največji vzrok oz. sprožilec, ali se bo neka motnja sprožila, po navadi niso geni, temveč okolje. Genska predispozicija morda lahko pomeni, da ima nekdo manj serotonina – ”hormona sreče”, zato ga bodo določene stresne okoliščine prej zrušile, oz. bo določene situacije v življenju doživljal bolj intenzivno.
Zaradi vsega navedenega pravimo, da je depresija ”tiha motnja” – prave statistike o njej ne poznamo oz. jo stežka predvidimo, hkrati pa z njo pogosto ostajamo sami – ne poiščemo pomoči in to ponotranjeno žalost stežka izrazimo navzven.
O depresiji sem govorila tudi v tem You Tube videu.
