Vpliv Instagrama in Facebooka na samozavest
Povprečni uporabnik preživi na Facebooku 75 minut dnevno, na družbeno omrežje pa se prijavi povprečno 6,1x na dan. Razlogi, iz katerih se prijavljamo na Instagram/Facebook, so pobeg iz negativnega razpoloženja, tesnobe ali osamljenosti; vzdrževanje prijateljskih in vzpostavljanje partnerskih razmerij; občutek zamujanja dogodkov, če nismo neprestano priklopljeni in še eden zelo pomemben razlog: self prezentacija oz. kako sebe prikazujemo navzven. Slednje povezujemo z samozavestjo pri posamezniku.
Self-prezentacija ali: "naj vsi vedo, da je dobro biti jaz"
Fascinantno je namreč prav to, kako lahko z dovršenim Instagram profilom ustvarimo videz popolnega življenja – takšnega, ki bi nam ga drugi morali zavidati. S tem si zagotavljamo popularnost in sledenje množice, kar (vsaj kratkoročno) dviguje nivo naše samozavesti. Daje občutek, da se veliko ljudi ukvarja z nami, da nas občudujejo. Ob tem še dodatno narašča občutek potrditve v nas samih: v redu sem, dober sem, všečen sem, zaželen sem …
Navidezno virtualno "popolno življenje"
Ta fenomen je sicer najpogostejši med mladostniki, starimi med 12 in 18 let, kar je tudi najbolj zaskrbljujoče, če se zamislimo, kaj to pomeni za odraščajoče generacije, ki gradijo lastno samopodobo na ta način. Z nabiranjem “všečkov” in komentarjev pa si samozavesti ne dvigujejo le mladi, temveč, po raziskavah sodeč, tudi drugi, starejši uporabniki socialnih omrežij. Profil, ki prezentira “popolno življenje” in nabira nove sledilce ter všečke, v nas zbuja lažne občutke potrditve in samozavesti. Vse to doživljamo kot nagrado, zato nas to navaja k temu, da vedno znova to počnemo naprej: objavljamo atraktivne slike, dobivamo nove potrditve o nas samih itd.. Psihološko gledano, socialna omrežja na vse, brez izjeme, delujejo enako. Ker je vpliv socialnih omrežij izredno stimulativen in za naše možgane nagrajujoč, vse več časa preživljamo tam, da se “hranimo” s temi nagradami, ki jih dobimo, ko prikazujemo sliko o svojem popolnem življenju.
Kako delujejo socialna omrežja na naše možgane?
Racionalno se sicer zavedamo, da so življenja, ki jih spremljamo, le fasade povprečnih življenj. Da tudi popolni ljudje na teh slikah doživljajo stiske in izzive vseh vrst. A nezavedno, vseh podob, ki jih dnevno spustimo skozi “svoj filter”, čustveno ne zmoremo selekcionirati. Zaradi številnih impulzov se zato le stežka prepričamo, da so te slike popolnih življenj nerealne.
Popoln par, ki je že 5-ič objavil zaljubljeno sliko s surfanja ob havajskem sončnem zahodu, ne objavi tudi prepira, ki ga je imel eno uro pred fotografiranjem.
Mamica, ki objavi sliko popolnega telesa s “six-packi”, ne objavi, v kakšni stiski in dilemi se znajde, ko pade pod obremenitvijo materinstva. S tem, ko pokaže svojo popolno postavo, se zdi, da z lahkoto premaguje nori tempo in ob tem zlahka najde še čas zase. To lahko hitro postane norma še za vse druge mamice, ki se hitro začnejo primerjati.
Fotografija nasmejane družine z zlatim prinašalcem ob novo zgrajeni hiši ne priča o tem, da je oče deloholik in je pravzaprav le malo časa dejansko prisoten v tej družini in v tej hiši.
Zelo malo se izprašujemo, kaj je DEJANSKO v ozadju in ali so podobe, ki jih na socialnih omrežjih nekritično “kupimo”, tudi resnične. Večinoma so namreč namišljene, saj so naše projekcije. So to, kar bi mi pravzaprav RADI videl. So odslikave naših hrepenenj in želja, naših iluzij.
Samozavest se z všečki, ki jih dobivamo, dviguje le navidezno
Zakaj bi si sploh želeli, da se naše intimno življenje odvija pred očmi javnosti? Zakaj imamo potrebo pokazati svojo postavo v kopalkah – zakaj morajo vsi vedeti, da smo fit? Zakaj moramo objavljati slike svojih otrok, da javno pokažemo, kakšen zaklad imamo in kako zelo smo nanj ponosni? Všečki, ki jih dobivamo, nagrajujejo naš dopaminski (hormonski nagrajevalni) sistem v možganih. Ironično pa je, da vso odobravanje, ki ga dobimo z “všečki”, v resnici ne dviguje naše samozavesti. Čeprav imamo dober občutek, ko smo drugim všečni ali od njih pohvaljeni, je t. i. občutek potešenosti, kratkoročen. Je sicer instanten (takojšen), vendar lažen. Njegov učinek ne traja dolgo, saj nam ne prinese resničnega notranjega zadovoljstva in miru – traja tako dolgo, dokler ponovno ne objavimo nove slike.
Kdaj razvijemo svojo samopodobo?
Samopodobo (kako vidimo sami sebe), razvijemo v naši izvorni družini. O tem, kdo smo in kako se v svoji koži počutimo, povzamemo od svojih najbližjih, ko se od njih naučimo, kako nas vidijo. Najprej so to starši, kasneje vrstniki in okolica ter drugi pomembni odnosi. Bistvo samopodobe je, kako vidimo sebe, koliko se cenimo in v kakšne odnose vstopamo z drugimi (na podlagi te slike o sebi).
Ko je naša samopodoba nizka, dobimo občutek, da si jo moramo zvišati na drug način, eden od teh je so socialna omrežja. Velikokrat pa je to umeten način. To seveda ne pomeni, da so vsi, ki redno objavljajo svoje slike, narejeni »lažni« in nepristni. Vseeno pa je lahko dober znak za to, ali preko všečkov “hranimo” svojo samopodobo to, da se ob tem izjemno počutimo, prekomerno časa in energije namenjamo temu in se konstantno vračamo k tem aktivnostim. Pogosto se zgodi tudi, da se ob potrditvah javnosti “nabildamo”, a le za kratek čas. Namreč, ko ostanemo sami s seboj ali ko se pred nekom razkrijemo oz. razgalimo v vsej svoji iskrenosti in ranljivosti, o tem, kako se resnično počutimo, spregovori naše telo. Ko ob tem občutimo stisko, sram, žalost ali nelagodje, takrat se zavemo, da smo navznoter še zmeraj krhki in lomljivi. In prav to je naša resnična samopodoba , t.j. realna slika o nas samih.
Sledenje objavam velikokrat negativno vpliva na naše počutje
Potrebno je razumeti tudi drugo plat iste medalje, t. j., kako negativno lahko objave vplivajo na naše počutje. Objave drugih ljudi nas lahko spravijo v žalost, jezo, občutek nemoči in krivice. Pahnejo nas lahko celo v globoko žalost ali depresijo, zaradi česar se nehote konstantno primerjamo z drugimi. Dobivamo vtis, da je naše življenje manj dobro oz. manj vredno.
Se tudi vi kdaj zalotite, da po uporabi socialnih omrežij spremenite razpoloženje?
Če se zalotite, da zaradi socialnih omrežij večkrat izgubite voljo, spremenite razpoloženje, se primerjate z drugimi ali ste nesrečni, poskusite omejiti njihovo rabo. Postavite si zdravo, a dosledno mejo, koliko časa nameravate preživeti online: npr. 30 minut po kosilu. Strokovnjaki svetujejo tudi odstranitev prijateljev, ki objavljajo svoja “popolna življenja”, pa niso naši bližnji prijatelji, saj nam spremljanje njihovih življenj v splošnem ne služi. Ni napačna tudi odstranitev sledilcev prijateljev, za katere vidimo, da so zgolj virtualni prijatelji in z njimi sicer v resničnem življenju sicer ne bi našli prave povezave. Zmeraj pa si lahko pomagamo s tem, da ohranjamo kritično držo do “popolnih” objav, katerih namen je samo, da upravljajo z našim umom. Vsakič, ko so naši možgani stimulirani in nahranjeni, so prisiljeni k vnovičnemu obisku socialnih omrežij.
