Strah – moj največji sovražnik
Strahovi nas lahko pripravijo do tega, da nenehno občutimo stisko, jih vedno znova podoživljamo v mislih in telesu, kar nam preprečuje, da bi kvalitetno živeli.
Strah je pogosto izmišljotina
Dokaz za to, da je strah pogosto le izmišljotina; torej skupek misli, ki se (večinoma) nikoli niso zgodile, sledi v nadaljevanju. Prvič, vedno je misel tista, ki sproži verigo strahov: najprej pomislim na nekaj slabega, nato doživim telesno reakcijo (npr. bolečino v želodcu, pospešeno bitje srca, potenje rok itd.). Ko se začnejo negativne misli nalagati ena na drugo, se tvori veriga negativnih misli. Za to je dovolj že malo več kot 60 sekund. To lahko sproži občutek anksioznosti, paničnega napada oz. neke druge scenarije, ki smo si jih prej zamišljali. Naše telo torej začne verjeti mislim, kot da se vse to res dogaja, četudi so le-te izmišljene.
Telo ne pozna razlike
Na drug dokaz, da je strah izmišljotina, kaže dejstvo, da telo ne pozna razlike, ko se odziva na strašljive misli. Telo se bo v vsakem primeru odzvalo hipervzburjeno, ne glede na to, ali je v resnici prišlo do groznega dogodka, ali pa smo si ga zgolj predstavljali v mislih. Včasih tako živo sanjamo in doživljamo nočne more, da se začnemo potiti, srce začne hitreje biti ali pa celo zajokamo. Enako, ko zapremo oči in razmišljamo o izgubi bližnje osebe, ob tej vizualizaciji začnemo doživljati podobne reakcije. Telo “ponori”, saj vzame misli, ki mu jih posredujemo, zelo resno, zato verjame, da se bo to res zgodilo.
Soočanje s strahom
Tako, kot se da strah kot pogojni refleks umetno ustvariti v naših mislih, se ga sčasoma da tudi odpraviti. Za soočanje s strahom obstaja kar nekaj tehnik. Je pa smiselno pričakovati, da telo potrebuje nekaj časa, da se tvorijo povezave v možganih, da nam določen strah postane domač in življenje z njim varno. Predvsem pa je pomembno, da si dovolite, da vas je strah. Prav ste slišali. Do zdaj ste morda v paniki razmišljali o svojih strahovih, od zdaj naprej pa si drznite reči: “Strah me je, ja in? Vse je OK. Ta strah je morda del mene, nikakor pa nisem jaz SAMO ta strah. Ta strah me ne definira, nima moči, da mi zagreni življenje.” Še vedno sem jaz jaz, še vedno sem tukaj. Zelo pomembno je, da v procesu spuščanja strahov ostanemo do sebe sočutni in prijazni.
Kaj lahko naredimo že sami
Poiščimo nekoga, ki ga ni strah našega strahu in nam lahko pri soočanju pomaga (osebo, ki ji popolnoma zaupamo in nam pred njo ni nerodno). Ne ukvarjajmo se preveč s tem, zakaj nas je tako zelo strah, saj tuhtanje vodi v začaran krog ter potencira našo krivdo in nemoč. Namesto tega se raje poskusimo vživeti v čas, kako bo, ko se bomo strahu znebili. V svojih mislih čim bolj “živo” vizualizirajmo, kako se naše življenje spremeni, kako je manj ovirano in predvsem, kako se takrat počutimo. Kar lahko naredimo že sami, je to, da se v sedanjosti počutimo že tako, kot bi se želeli v prihodnosti. Kreativna vizualizacija je dobro mentalno orodje, ki nam je lahko v pomoč pri kreiranju svojih mislih in pozitivnih čustev.
Vodene vizualizacije (za uresničenje želja, za zmanjševanje tesnobe, …) za samopomoč so naložene tudi na YouTube kanalu Brlog nasvetov.
Izjemno koristne pri spuščanju strahov so tudi meditacije, v katerih se podvržemo blagodejnemu telesnemu počutju ter se zavedamo trenutka, v katerem se nahajamo. Nismo ne v preteklosti, ne v sedanjosti, samo SMO. V tišini. S tem potenciramo tudi izražanje hvaležnosti, da smo dobro v sedanjem trenutku. Vodene meditacije za samopomoč (za opolnomočenje, za brezpogojno sprejemanje sebe, za odpiranje srca novi ljubezni, za spuščanje odpora …) so naložene tudi na You Tube kanalu Brlog nasvetov.
Od kod sploh izvira moj strah?
Velikokrat strahovi sploh ne pripadajo nam, temveč so nam bili (večinoma nehote) vcepljeni že zelo zgodaj. Nekateri strahovi se prenašajo med družinskimi člani medgeneracijsko (vertikalno čez več generacij). Vprašajmo se: “Je moj strah rezultat izkušnje, ki se je pripetila nekomu drugemu ali je to dejansko moja izkušnja?'”; “Se mi je to zgodilo enkrat v preteklosti, pa me obremenjuje že vse življenje?”. Veliko strahov je namreč posledica preteklega doživljanja in se realno zdaj, v sedanjosti ne dogajajo. A ker smo zaradi njih paralizirani in se ne zavedamo, od kod izviramo, jih nosimo še s seboj v prihodnost.
Ko enkrat začnemo sprejemati svoje strahove, začnejo ti izgubljati moč nad nami. Zapomnimo si: čemur se upiramo, raste in s tem postaja še bolj očitno; kar pa sprejemamo, počasi izgublja moč nad nami.
