Ali v partnerstvu prehitro obupamo?
Kaj narediti, ko v dolgotrajni zvezi, v kateri se nahajamo, trčimo ob zid – ko se nam zdi, da več ne gre naprej? Kako dolgo vztrajati oz. do katere točke? V članku podam usmeritve, kaj se vprašati, preden se dejansko odločite, ali želite odnos zapustiti.
Dandanes odhajamo hitreje kot prej
Statistika in terapevtska praksa kažeta, da imamo kot družba vse večje izzive ob tem, da bi v razmerju vztrajali. Ob večji ekonomski neodvisnosti in boljših priložnostih za oba spola v zvezah namreč obupavamo in razmerja zapuščamo veliko hitreje kot kadarkoli prej.
Te ”prehitre odhode” sebi na razumski ravni pogosto znamo opravičiti s tem, da ”ni šlo/da ni več kompatibilnosti/ni več prave iskrice/nisva za skupaj” ipd. Včasih so to resnični razlogi za odhod, ne pa vselej. Pogosto je to lahko način bega iz razmerja, saj prehitro vržemo puško v koruzo. V tem primeru se nam zna zgoditi, da se v naslednjem razmerju ponovi ista ali zelo podobna zgodba, v kolikor si nismo dali priložnosti, da zadevi pridemo do dna še v tem odnosu.
Pogosto je v ozadju strah pred tem, da bi globlje raziskovali vzroke, ki tičijo zadaj. Stežka si dovolimo (bodisi sebi, bodisi partnerju) pokazati ranljivost, saj bi to pomenilo nenehno ”kopanje” po preteklosti, izpostavljanje in nova soočanja s partnerjem. Ko enkrat pridemo tako daleč, smo pogosto že zelo, zelo utrujeni. Vsako soočanje nas zato utruja še bolj. Kajti vsako soočanje v dvoje namreč najprej pomeni soočanje s samim seboj. Raziskovanje svoje notranjosti in globin. Ker se nam ta proces zdi dolg in obremenjujoč, danes v odnosih pogosto prehitro obupamo.
Sva raziskala vse možnosti, ki jih imava?
Preden dokončno odidemo in pomahamo v slovo, je dobro, da zares pretehtamo vse možnosti, ki so nam na voljo. Ker je partnerstvo odnos med dvema, je korektno, da pogovori o morebitnem odhodu potekajo v dvoje. Pogosto se namreč zgodi, da ko pridemo v krizo odnosa, neprijetne misli in čustva o tem odnosu zadržujemo zase, ne da bi to podelili s partnerjem. Hitro se lahko začnemo vesti kot ”osameli jezdeci”, saj ne želimo načeti pogovorov, ki nas dražijo in bolijo. Drezati v rane, ki skelijo.
DA, ti pogovori najbrž bodo mučni, ob tem lahko boli želodec in glava, v prsih nas lahko trga in čutimo tesnobo. Pa vendar, pomembno je, da s svojimi mislimi in neprijetnimi čutenji ne ostajamo sami, saj gre za razreševanje odnosa, ki je stvar obeh. Pri tem bodimo pozorni, da smo s partnerjem čim bolj odkriti in transparentni. Zakaj, tudi če se je najina ljubezen trenutno “skrila”ali ugaša, si oba zasluživa vedeti, kaj se dogaja z drugim. S tem, ko drugemu damo vedeti, kaj se “kuha” v naši notranjosti (s čim se ubadamo, kaj razmišljamo, katere možnosti analiziramo), do te osebe kažemo spoštovanje. Tudi, če mislimo, da nekoga ne ljubimo (več), ga pa zagotovo imamo radi kot osebo, kajne? Prav je, da par skupaj raziskuje, ali so bile izkoriščene vse možnosti. Ali v tej zvezi obstaja še kakšno ”lepilo”, ki odnos drži skupaj.
Poskusita si odgovoriti na ta pomembna vprašanja:
”Kdaj sva se nehala imeti rada? / Se imava še rada, pa sva samo pozabila, kaj vse najina ljubezen je? / Kaj je šlo narobe? / A sva ”odtekla vse kroge” in je to res to? / Kakšne možnosti še imava?”
Ne govorimo drugemu, da je konec, dokler tega ne mislimo resno
V partnerski zvezi se nam ob vzponih in padcih lahko javlja malodušje, naveličanost, razočaranje in občutek, da je “vse brezveze”. Da tako ali tako nima smisla reševati več tega odnosa«. Danes v splošnem obupamo v odnosih hitreje kot smo včasih. Prej pomislimo, da se je partnerstvo ”izpelo” do konca.
Vendar pa ob tem moramo imeti tudi realno sliko: dolgotrajna zveza, ki je sama po sebi zaveza, sčasoma s seboj prinaša tudi umirjenost in rutino. Zato so tudi občutki malodušja in včasih dolgčasa ob tem nekaj povsem običajnega. Tukaj se je potrebno zavedati, da zaljubljenost je minljiva in da vzhičenost z metuljčki ne bo trajala večno. Ljubezen se po določenem času da občutiti bolj kot ”mirna luka”, prijetna nalonjenost in mir, kot pa vzhičenost in vznesenost.
Pomembna vprašanja, ki si jih lahko zastavita:
- Ali se je najin odnos zares izpel do konca ali je čas, da narediva nek naslednji korak in zvezo nadgradiva?
- Sva morda zrela za naslednjo prelomnico?
- Ali lahko narediva nekaj drugače in s tem oživiva najin odnos?
Da lahko dolgotrajna zveza obstane in napreduje, na vsake toliko časa potrebuje nov premik ali osvežitev oz. novo zavezo. Hkrati pa to ne pomeni novih projektov (npr. otrok), če je odnos trenutno v krizi in mora najprej učvrstiti temelje zveze.
To so vprašanja, s katerimi lahko ustavita prehitro sklepanje, da je ta odnos zrel »za odpis«.
Morda si lahko privoščita ”servis odnosa”, ki vaju bo zbudil in predramil. Spomnil, kje sta zaspala. Tako, kot peljemo avto na servis, bi morali znati poskrbeti tudi za to, da odnos redno osvežujemo in skrbimo za povezanost ter stik s partnerjem.
Prevrednotita odnos tolikokrat, kot je potrebno
Če povzamemo: v fazi, ko se počutimo utrujeno in naveličano, si je dobro pred prenaglim sklepanjem vzeti čas. Se ustaviti. Zadihati. Prevrednotiti ta odnos in mu dati raje več priložnosti kot premalo.
Zelo pomembno je, da ne govorimo, da je konec, dokler tega ne mislimo resno. Namreč, ko enkrat izrečemo besede s takšno težo, jih ni mogoče več vzeti nazaj. Če pri sebi še nismo prepričani, da je zveze konec, jih ne izrekajmo, saj s tem odnos »umažemo«. Vsakič, ko bo prišlo do novega konflikta ali nesporazuma, lahko te grenke besede dobijo nazaj svojo moč in lahko med dvema še dolgo odzvanjajo.
