Ne bojmo se izražati svojih čustev
Čustva nas opredeljujejo, saj nam sporočajo, kdo smo in kako čutimo. Vsi imamo neko čustveno zgodovino, pridobljeno iz lastne družine, ki jo kot dediščino skozi življenje nosimo s seboj. Če na izražanje čustev pogledamo v luči romantičnega odnosa, so le-ta pomemben del naše zveze, saj o nas samih povedo veliko. Povedo nam, kje doživljamo največ upora/odpora, kaj nas jezi in kaj ostaja še nepredelano oz. spregledano, kako se odzivamo v partnerskih konfliktih in kakšne strategije pri tem uporabljamo.
Primer 1: Nina je odraščala v družinskem vzdušju, kjer je bilo zaželeno izražanje čustev in kjer je bilo dovoljeno počutiti se žalostno ali jezno.
Primer 2: Peter se bolj najde v opisu družine, ki zavira izražanje čustev, saj so ga vzgajali z besedami: “Ne bodi žalosten.” / “Fantki ne jokajo.” / “Boš že preživel.” / “Nikoli ne zaupaj čustvom, temveč razumu.” Mnogokrat je zato kasneje v življenju težje izražal čustva in jih s težavo vrednotil pri drugih, saj je tukaj čutil “blokado”.
Nina in Peter sta zdaj odrasla in sta v partnerskem odnosu, vendar imata večkrat težavo, ko nastop izražanje čustev. Nina rada razkriva in deli svoja občutja s Petrom, on pa ob tem čuti nelagodje, tesnobo in strah, saj je pod pritiskom, da ji mora ustreči.
Čustvena inteligenca in zmožnost komuniciranja o čustvih ogromno doprinese h kvaliteti partnerskega življenja, hkrati pa je tudi pogoj za dolg in zadovoljujoč odnos. Ko dosežemo stopnjo, da nam ni več nelagodno govoriti o čustvih, se lažje samo-razkrivamo, hkrati pa se tudi lažje vživimo v partnerja.
Kako izražati svoja čustva?
1. Ubesedimo svoja čustva.
Po navadi nimamo težav s tem, da povemo, da smo jezni. Težje pa je priznati, da smo žalostni, osramočeni ali da se počutimo krive. Pri tem imamo vselej izbiro. Lahko čustva potlačimo, kar je kratkoročno lažje, saj se potem z njimi ne soočamo. Morda je celo na prvo žogo videti, da tako prihranimo več energije, saj se nam z njimi ni potrebno ukvarjati. Dolgoročno gledano pa se od negativnih občutij ne poslovimo, saj jih ne predelamo, samo “odložimo” jih. Naš telesni in psihični ustroj pa se ob tem ne pomirita. Ko čustva potlačimo, bodo izbruhnila ven kasneje. Po navadi se to zgodi kot posledica pobega pred čustvi, ko si jih ne dovolimo čutiti oz. izraziti. Neizražanje potlačenih čustev se lahko kaže tudi v vedenju, ki je za nas škodljivo: npr. popivanje, uživanje substanc, uživanje zdravil na recept ali prekomerno ukvarjanje z aktivnostmi, ki preusmerjajo našo pozornost (npr. pretirana športna aktivnost, pogosto nakupovanje, hazard, deloholizem itd.). Teže čustev se lahko otresemo le tako, da jih izrazimo, ko se pojavijo. Da se ne nalagajo, temveč se razrešujejo čim bolj sproti. Pri tem je potrebno kdaj tudi tvegati in si dovoliti biti ranljiv pred partnerjem, četudi se kdaj srečamo s sramom ali strahom, kako bo to sprejeto na drugi strani.
2. Dovolimo tudi drugemu, da se razgali.
Ko v konfliktu napadamo, se branimo ali impulzivno odzovemo, s tem zmanjšujemo možnost, da bo partner upal iskreno podeliti svoje čustveno stanje. Veliko bolj vabljivo k temu, da se vam odpre, zveni odziv: “Vidim, da nisi dobro. Mi boš povedal/a kaj več o tem?”. S tem odpremo vrata drugi osebi in naredimo varen prostor za izražanje čustev. Pokažemo, da nas to resnično zanima. Takrat je pomembno, da ji zares prisluhnemo in dosledno sledimo. Vzpostavimo očesni stik. Nadaljujemo lahko z vprašanji, ki bodo poglobila pogovor.
3. Sočustvujmo in bodimo empatični.
Vsak pogovor brez te ključne sestavine je nesmiseln, saj v tem primeru ne more biti iskren in zaupanja vreden. Partnerju pokažemo, da ga slišimo in upoštevamo, da se zavedamo tudi njegovih potreb. “Slišim te in pomembno mi je to, kar govoriš.” / “Zavedava se, da sva drugačna, a kljub temu kaževa zanimanje drug za drugega in sprejemava to najino različnost, se slišiva v njej.” Odkrito izražanje čustev in konstantno uglaševanje na čustva drugega (t.j. iskanje stika do njega in njegovega doživljanja) vodi k boljši partnerski komunikaciji in zmanjšuje nivo stresa.
