Pre(živeti) v odnosu z nebiološko mamo – za rejnike in posvojitelje
Otrok, ki se iz kakršnihkoli razlogov znajde v nebiološki družini (pri rejnikih ali posvojiteljih), se lahko zaradi ločitve od biološkega starša sooča z obilico stresa, bolečine in občutkom nevrednosti.
Ta članek je namenjen predvsem rejnikom in posvojiteljem, ki se velikokrat počutijo brez opore, ko v družino sprejmejo novega družinskega člana.
Razumeti izkušnjo travme
Ko nebiološki starš dobi v oskrbo otroka s travmatično izkušnjo, lahko pričakuje, da se bodo pri njem večkrat odpirale rane, ki izvirajo iz odnosov, ki so ga najbolj zaznamovali. Zato je zelo pomembno, da novi starš vedenjskih ali čustvenih “izbruhov”, ki se pojavljajo, ne jemlje osebno. Ti namreč ne nakazujejo na to, da on kot starš počne kaj narobe, še manj pa to pomeni, da mu otrok na ta način namenoma želi greniti življenje.
Gre za to, da tako starš kot otrok doživljata ogromno strahu in nemoči pred vzpostavitvijo stika in ponovnim zaupanjem. Še posebej to velja za otroke, ki so doživeli odnosno travmo – torej travmo, ki se je zgodila v odnosu s pomembnim bližnjem (zloraba, nasilje, zanemarjanje ipd.). Takšni otroci velikokrat mislijo, da je z njimi kaj narobe, da so nevredni in si dobrega ne zaslužijo. Zato še bolj odbijajo varno navezovanje ali pa novo bližnjo osebo nenehoma testirajo. Vse “izbruhe” moramo zato razumeti v kontekstu otrokove notranje stiske, saj z njimi preverja, koliko njegov novi starš lahko zdrži z njim oz. ali ga bo tudi on zavrgel.
Hrepenenje po staršu je zelo močno
Izguba stika s staršem lahko otrokovo psiho pomembno prikrajša za doživljanje prijetnih čustvenih stanj. Namreč prav preko občutka udobja, varnosti in čustvene pripadnosti se med otrokom in staršem vzpostavlja nenadomestljiva vez. Ta vez je unikatna da je včasih potrebno zelo veliko časa (tudi pol življenja), da otrok izgubo zares preboli. Hrepenenje po staršu ostaja živo. Tudi, če nikoli ni imel stika z biološkim staršem, bo lahko doživljal, da v življenju ne more najti pravega smisla oz. da del njega konstantno manjka. Nezavedno se v ozadju dogaja proces, v katerem si tako zelo prizadeva vedeti, kdo je in od kod prihaja. Biološki starši so namreč ikone, ki jih otrok zmeraj nezavedno išče – bodisi, da bi izkustva z njimi ponovno ponovil, bodisi, da bi jih razrešil.
Kaj otrok potrebuje?
Zelo preprosto povedano: otrok ne potrebuje popolnega starša, ampak dovolj dobrega starša! Potrebno mu je zagotoviti okolje, ki čim bolj spominja na družinsko. Tudi, če to ne pomeni nujno zagotovitev očeta in mame, pa nujno pomeni navzočega in stalno odzivnega skrbnika.
Kaj to pomeni?
Starš naj otroku zagotovi novo izkušnjo, ki bo drugačna od tiste, ki jo je doživel prej, hkrati pa mu naj vedno znova daje sočutne, sprejemajoče, varne in ljubeče odzive. Ker se sprememba ne more zgoditi čez noč, bo otrok potreboval veliko ponovitev takšnega odzivanja, da bo lahko vzpostavil varen in zaupljiv stik. Tukaj novi skrbniki velikokrat (pre)hitro obupajo, se lahko počutijo v tem odnosu, kot da so izigrani, testirani, kot da jim otroci namerno otežujejo življenje. V bistvu pa otrok tukaj potrebuje samo vztrajnost, da bo lahko začel verjeti, da je tudi on vreden ljubezni. Da je vreden, da se z njim ostane.
V splošnem je v odnosu starš-otrok najpomembneje, da je starš prisoten v njegovem življenju in čustveno odziven. Lahko bi pa dejali, da pri vzpostavljanju varne navezanosti z ne-biološkim otrokom velja pravilo “krat 2” (ponavljati vse to dvakrat bolj), da se ta čustveno varna vez še bolj zasidra in utrdi.
Je okrevanje možno?
Seveda! Ob ponavljanju pozitivne družinske izkušnje lahko otrok močno psihično napreduje. To pomeni, da bo na podlagi nove varne izkušnje kazal več zaupljivosti v nadaljnjih odnosih in tudi v partnerskem odnosu, ko ga bo enkrat stkal, saj bo od zdaj naprej imel model, da je to možno in uresničljivo. Če je desna možganska polobla ob ločenosti od biološkega starša zaostajala v razvoju, ima možnost, da si zdaj hitreje opomore. To je v splošnem dobra prognoza za prihodnost, nihče pa ne more vedeti, kako dolgo bo okrevanje trajalo, saj smo si v doživljanju izkušenj zelo različni.
Če je vaš otrok že starejši in opažate, da kaže potrebo po izražanju spominov iz prejšnjega družinskega ali institucionalnega okolja, lahko o tem, kako ga povprašati po spominih, preberete tukaj.
