Ostati ali oditi? Kdaj je čas, da prekinem partnerski odnos? 2. del
Sledijo nasveti (5-8) terapevtke Mire Kirshenbaum o tem, ali oditi ali ostati v partnerskem odnosu, ko zaškripa. Prvi 4 nasveti (1. del tega članka) so na voljo tukaj.
5. Ali partner sabotira vsako vašo idejo oz. potrebo in je proces pregovarjanja za vas pogosto utrujajoč in mučen?
Takšno vedenje je lahko odraz naučenih vzorcev iz primarne družine, v kateri se odraščajoči otroci naučijo, da se konflikti rešujejo po načelu “močnejši zmaga”. Kot odrasli pri sporih pogosto ne vidijo druge rešitve kot pa uveljavljanje moči. Lahko pa se to kaže tudi, kot da oseba ni pripravljena prevzeti odgovornosti za svoje vedenje. Nekateri pogosto opravičujejo svoje vedenje s temperamentom ali značajem, npr. “Takšen pač sem, navadi se.”. Vendar velja omeniti, da značaj in egoizem nimata veliko skupnega, saj je oseba lahko na eni strani značajsko temperamentna, strastna in močna. To pa ne pomeni tudi, da ne bi mogla upoštevati vaših potreb in vam prisluhniti, ko jih boste izrazili. In prav to je ena vidna ločnica: med partnerjem, ki vas upošteva in zanj niste nevidni ter partnerjem, ki bo na dolgi rok trdil, da je težava v vas in ne v njem.
6. Imate večkrat občutek, da ste ponižani in nevidni in se tega občutka nikakor ne morete znebiti?
Občutek ponižanosti lahko v vas zbuja jezo in bes, ki jo kažete navzven. Lahko pa se jezna obrne tudi “navznoter” in deluje proti vam. Takrat ozavestite, da se v partnerstvu počutite nevidni in neslišani, navznoter pa to prebuja občutke globoke žalosti, krivde ali nevrednosti. Jeza se lahko sprevrže večkrat v občutek po zadoščenju ali maščevalnosti – bodisi želimo kaznovati drugega, ki nam vzbuja te občutke, bodisi sebe. Jeza namreč nikoli ne izpuhti iz nas, vedno se nekam usmeri ali predrugači (zatre, potlači). Poniževanje je pokazatelj, da v zvezi ni ljubezni, še manj pa spoštovanja. Kjer ni spoštovanja, pa ni niti osnovnega pogoja, da bi v tej zvezi doživljali en notranji mir, kaj šele srečo. Ko se počutite, da ste ponižani in nevidni, poskušajte pri sebi preveriti, kako pogosto se vam to dogaja. Na primer: “Kolikokrat čutim jezo, nelagodje ali celo sovraštvo do njega ali sebe? Kolikokrat dneve preživljam žalostno ali jezno?”. Partnerska zveza nam bi morala predstavljati varno zatočišče pred zunanjim svetom, v katerem se kdaj srečamo s poniževanjem. Nikakor pa ne sme biti izvor teh občutij. Če je zveza izvor teh občutij, to ni zdravo okolje za nas, kar se začne pogosto kazati tudi na našem telesu v obliki obolevanj ali slabega počutja.
7. Se vam zdi, da vaš partner (skoraj) vedno blokira vaše poskuse, da bi spregovorili o temi, ki se vam zdi pomembna?
Morda vsak vaš poskus zatre v kali: “Ne želim govoriti o tem.” ali se izmika posredno in neprestano pometa zanj težavne teme pod preprogo. Morda se kdaj poslužuje tudi groženj: “Če se bova še pogovarjala o tem, ne bom želel ostati v tej zvezi.” . Neredke so tudi čustvene manipulacije, kjer se vas prepriča, da so vaša vprašanja ali pa želja po tem, da odpirate to temo, neumestna. Imate občutek, da od njega pričakujete preveč ali da ste prezahtevni. Pri tem bodimo pozorni: če težave pometa pod preprogo le občasno, ali se to dogaja le pri eni ali dveh kritičnih temah, to ni nujno usodno. V takšnem primeru bi po nekaj poskusih, da ponovno vzpostavite komunikacijo o tej temi, moral spregovoriti. Da je stanje kritično, pa se lahko pokaže, če se dolgoročno z njegove strani nič ne spremeni. Na primer, neprestano in brez izjem sabotira vaše poskuse, da bi spregovorili o temi, ki je za vas pomembna. To v vas vzbudi občutke, da ste z njegove strani zavrženi in ne dovolj pomembni. To je namreč že alarm, da do poglobitve te teme ne bo prišlo oz. posledično, da se problem ne bo rešil sam od sebe.
8. Ali ste prišli do točke, ko se vam zdi, da se partner, zmeraj, ko nekaj trdi, zlaže in mu več ne morete zaupati?
Ko se izgubi zaupanje, se uničijo osnovni temelji vsake partnerske zveze. Neprijetni občutki notranjega nemira vam ne dovolijo, da bi v zvezi dihali s polnimi pljuči, saj ste vseskozi na preži, kaj boste odkrili naslednjič. Včasih je to lahko rezultat lastnih negativnih misli ali utvar, ki so posledica ljubosumja brez prave podlage, vendar v tem članku ni govora o tem. Gre za situacije, ko partnerja zalotimo pri manjših/večjih lažeh ali pa se to dogaja večkrat, kontinuirano. To v nas vzbuja občutke prizadetosti, razočaranja, pa tudi izdaje. Morda se zbudi tudi jeza in se večkrat zalotimo, da pomislimo, koliko časa smo že izgubili v tej zvezi oz. kaj se še mora zgoditi, da jo bomo dokončno zapustili. Ko ste že tako daleč, da partnerju več ne morete zaupati in za vsako izjavo pomislite, da je lažna, je to znak, da morate pri sebi nekaj spremeniti. Ko že telesno začutimo nelagodje, tesnobo, slabost … smo opozorjeni, da se je tej partnerski izkušnji tudi samo telo že začelo upirati, saj iz njega kar vrejo težka občutja.
Reševanje odnosa pomeni prevzemanje odgovornosti na obeh straneh.
Vsi zgoraj navedeni nasveti so lahko uvid, da je nekaj potrebno spremeniti, da bo zveza obstala. Ne pomeni pa nujno, da težave niso rešljive. V kolikor obstaja resničen interes, da zveza o(b)stane, bosta partnerja morala biti oba pripravljena delati na tem. V praksi je pogosto en partner tisti, ki drugega “potisne” k delu na partnerski rasti. Pa vendar, če se mu drugi sčasoma ne pridruži in ni v tem delu na odnosu tako fizično kot čustveno prisoten, tisti prvi nima ne moči, ne odgovornosti, da odnos rešuje sam.