Brezplačna psihoterapija v Sloveniji je ljudem še vedno premalo dostopna
Slovenija je ena redkih držav, ki nima zakona, ki bi urejal psihoterapevtsko dejavnost, zaradi česar je skrb na področju duševnega zdravja za državljane pod velikim vprašajem. Kaj to pomeni v praksi?
Zmeda – kam se obrniti za brezplačno psihoterapijo?
Ljudje ne vedo, h komu in kam se obrniti po pomoč, saj ni zakona, ki bi navajal, kdo lahko opravlja psihoterapijo. Prav tako ne obstaja uraden register, ki bi navajal, katere psihoterapevtske smeri so priznane. Kdor želi obiskati terapevta, prav tako nima vpogleda v javno dostopen register (kot je na voljo pri zdravstvenih storitvah). Ta bi navajal, kdo je potrjen terapevt, kdo je terapevt v šolanju, kdo je stažist oz. kdo je že terapevt z nazivom in na katerem področju deluje. Trenutno ta interni register ureja vsako združenje oz. vsaka terapevtska šola posebej, vprašljivo pa je, kdaj se bo stroka med seboj zedinila in oblikovala en, pregleden register. Najbolj žalostno je, da je brezplačna psihoterapija preko napotnice posledično dostopna (pre)malemu odstotku ljudi. Čakalne vrste so predolge.
Potreba po večjem številu psihoterapevtov
Slovenija za najmanj eno desetletje zaostaja za drugimi evropskimi državami, kar se tiče oskrbe duševnega zdravja. Eno večjih jabolk spora med stroko v Sloveniji je vprašanje predhodne izobrazbe psihoterapevtov in ob tem vprašanje, kateri psihoterapevtski pristopi se lahko štejejo za kredibilne. Po izračunu Evropske zveze za psihoterapijo bi potrebovali 1 terapevta na 1000 prebivalcev, kar bi v primeru Slovenije pomenilo vsaj 2000 terapevtov. Po podatkih iz l. 2010 smo jih tega leta imeli le 200 – 300, pa še ta številka je vprašljiva, saj od teh le redki delo opravljajo za polni delovni čas, poleg tega pa obstaja vrsta terapevtov, ki ne zadostujejo standardom in jih zato ne moremo šteti v to skupino.
(Ne)vključevanje psihoterapevtov v brezplačno javno zdravstvo oz. "na napotnico"
Trenutno se klienti lahko vključijo v terapevtsko obravnavo večinoma samoplačniško, ali pa preko zdravstvene napotnice za obisk psihoterapevta, ki je hkrati psiholog ali psihiater. Čakalna doba za vključitev “na napotnico” je dolga tudi do enega leta ali več (v kolikor se klient ne obrne po pomoč k zasebniku). To je absolutno predolgo za nekoga, ki se sooča z različnimi duševnimi stiskami. To pogosto vpliva tudi na zniževanje kvalitete poklicnega, družinskega življenja in medosebnih odnosov. Brezupno čakanje pomoči lahko povzroči tudi najhujše čustvene stiske ali katastrofe, ki bi se dale preprečiti, če bi bile pravočasno zdravljene oz. obravnavane. Če bi brezplačno psihoterapijo – “na napotnico” lahko nudili tudi zasebni terapevti, bi se čakalne vrste občutno zmanjšale, za stiske ljudi pa bi bilo pravočasno poskrbljeno.
Izolacija psihoterapevtov zasebnikov od tistih v javnem zdravstvu
Kako je možno, da je poklic psihoterapevta rezerviran le za psihologe in psihiatre in je nedostopen tistim, ki so se prav tako pravno formalno izobrazili za opravljanje psihoterapije? Psihoterapija “na napotnico” je tako onemogočena psihoterapevtom zasebnikom. S tem, ko je država psihoterapijo izolirala, jo “na napotnico” omogoča zgolj v dispanzerjih za mentalno zdravje, svetovalnih centrih javnega zdravstva ter v psihiatričnih bolnišnicah. S tem pa zapira vrata tudi tistim klientom, ki se soočajo s stiskami prehodnega značaja. Zakaj bi moral klient, ki ne potrebuje zdravljenja z zdravili in se srečuje s stiskami ob specifičnih življenjskih dogodkih, čakati v večmesečni čakalni vrsti za obravnavo pri psihiatru ali kliničnemu psihologu? Za primere, kot so: ločitev, smrt družinskega člana, težave na delovnem mestu, mobing, stiska v partnerskem odnosu ipd.? To je popolnoma nesmiselno in v tujini za takšne primere poznajo “bližnjice”, hitre napotitve, da se stiska prestreže, saj je potrebno takojšnje ukrepanje.
Primer: Ločitev staršev, ki povzroči čustveno stisko pri mami, zaradi katere ne zmore opravljati svoje materinske vloge, ima vpliv tudi na otroka, ki ga zaseda že lastna čustvena stiska razveze staršev, dodatno pa še “izguba mame”. V takšnih primerih lahko čakanje v vrsti le še zaostri problematiko vseh družinskih članov, še posebej pa otroka.
Previsoke cene psihoterapije in premalo dostopna brezplačna psihoterapija
Prav zgoraj navedena situacija povzroča visoke cene storitev, ki si jih ljudje v stiski velikokrat ne morejo privoščiti. Namreč, psihoterapevtske storitve so s strani države financirane le v primeru obiska psihologa ali psihiatra, ne pa tudi zasebnega terapevta. To pomeni, da je klient velikokrat v razcepu, ali se naj postavi v čakalno vrsto in upa, da bo za njegove stiske primerno in pravočasno poskrbljeno, ali pa se odloči za pravočasen obisk pri terapevtu zasebniku in vzame v zakup, da bo plačilo (načeloma) v celoti poravnal sam. K sreči se stopnja ozaveščenosti ljudi v splošnem dviguje in so, kot za vse ostale storitve ,vse bolj pripravljeni plačati tudi za svojo osebnostno rast. Težava se pojavi pri tistih, ki bi pomoč resnično potrebovali, pa do brezplačne psihoterapije ne morejo dostopati, samoplačniška pa zanje ne pride v poštev.
Primeri dobre prakse v tujini
V svoji raziskavi glede ureditve psihoterapije sem ob bok slovenski ureditvi postavila ureditev v Avstriji, na Finskem in Nizozemskem. Te države so glede svoje ureditve precej fleksibilne, hkrati pa žanjejo velike uspehe pri vzpostavljanju preventive na področju duševnega zdravja, kakor tudi pri kurativi. Fleksibilne so predvsem v tem, da omogočajo dostop več psihoterapevtskim pristopom in ne samo eni/dveh/treh (kot si to želi del stroke v Sloveniji). To omogoča dostop do dela vsem terapevtom, ki izpolnjujejo kriterije za svoje delo. Hkrati pa imajo s tem tudi klienti več izbire, ko se odločajo, kateri tip oz. terapevtski pristop jim najbolj ugaja. Prav tako je omogočen dostop do dela “na napotnico” vsem psihoterapevtom s humanistično ali zdravstveno predizobrazbo, torej ne samo psihologom in psihiatrom (kot je trenutno v Sloveniji). S tem odpirajo vrata vsem, ki želijo delati in so zato pravno-formalno izšolani. Prav tako bi se s tem razširila ponudba brezplačne psihoterapije na napotnico.
In kar je najpomembneje: v tujini je dostop do brezplačne psihoterapije bistveno večji.
Javna mreža sofinancira psihoterapevtske storitve tako pri psihoterapevtu zasebniku kot pri psihoterapevtu v javnem zdravstvu, s čimer je v največji meri poskrbljeno za duševno dobrobit klientov, terapevti pa pri svojem delu niso diskriminirani. Obisk terapevta v javnem zdravstvu je krit do 100%, s tem, da so čakalne vrste absolutno krajše. Za tiste, ki si želijo prednostne obravnave, pa lahko pristopijo k terapevtu zasebniku, kjer bo obisk prav tako delno krit (v Avstriji min. 30%, na Finskem min. 40% in na Nizozemskem do 100%). Vidimo torej, da ima Slovenija še vrsto neizkoriščenih potencialov, obenem pa je močno vprašljivo, ali trenutna ureditev ne krši človekovih pravic in dostojanstva. Zagotavljanje psihohigiene, socialnega varstva prebivalstvu in duševnega zdravja bi namreč moralo biti a priori pravica vsakega zavarovanca, ki plačuje zdravstveno zavarovanje, mar ne?
